Osmo/za, Ljubljana, 15.–17. 11. 2022

Danes pod drobnogled, oziroma bolje stetoskop, jemljemo intermedijski performans Synchronicity, ki se je prvo novembrsko soboto v premierni izvedbi odvil v prostorih Hupa Brajdič Produkcije v podhodu Ajdovščina, v tem tednu pa v prostorih Osmo/ze sklenil še z množico intimnejših ponovitev v obliki seans za dve osebi. Dogodek je del večletne serije Ictuscordis pod taktirko glasbenega producenta in intermedijskega umetnika Januša Aleša Luznarja oziroma Yanoosha. Gre za sosledje raziskovalnih performansov, ki se osredotočajo na vzajemno delovanje človeškega telesa in uma. Zaznamuje jih zajemanje signalov srčnega utripa, ki jih umetnik manipulira in dopolnjuje v zvočno-vizualno kompozicijo.

Izbira srca za osrednji objekt serije ni naključna. Srce predstavlja simbolično bistvo človeške telesnosti in hkrati učinkovito opozarja na našo nezmožnost njenega zavestnega nadzora navkljub velikem vplivu psihe na njeno delovanje. Tokratni performans gre še korak dlje in zajemanje razširi na zajem možganske aktivnosti in s tem posredno tudi našega uma. Pri tem Yanooshu na pomoč priskoči Aljaž Gračner, ki podpira zajem in interpretacijo podatkov možganskega valovanja. S tem umetnika ustvarita še bolj personificirano zvočno-vizualno izkušnjo in odpreta možnosti za razčlembo interakcij med telesnostjo in umom.

Udeleženec je v performansu poseden in priklopljen na raznotero kablovje. Pred njim se razprostira platno, na katerem se odslikavata tako njegova srčna kot možganska aktivnost. Signal možganskega valovanja manipulira barvno podobo projekcije, srce pa na njej ustvarja določene ritmične spremembe. Prisostvovanje performansu vpliva tako na srčni utrip udeleženca kot na njegovo možgansko aktivnost, s tem pa se vzpostavi zanka, tako imenovani biofeedback loop, performans pa postane interaktivno doživetje.

Performativna seansa traja približno pol ure in je zastavljena kot nekakšen trip, pot skozi podzavest in telesnost udeleženca. Zaznamujejo jo lucidne vizualizacije in zvočne kompozicije, ki smiselno tečejo od iniciacije in vrhunca vse do umiritve. Na platno je projiciran par oči, katerih zenice skačejo na utripanje src dveh udeležencev, okoli njih pa se pretaka materija vesolja, naslikavajo miselne mandale in iskrijo možganske matrike. Zrenje v projicirane oči pričara občutek višje prezence, gledalec pa se počuti, kot da ima direkten vpogled »v njeno glavo«. K izkušnji doprinese tudi zvočna slika. Prisluhnemo lahko namreč različnim pretakanjem, elektronskim trkom in bliskom, kot da bi želel Yanoosh zvočno posnemati fizikalne aktivnosti človeških možganov. Raznolike zvoke prizemljuje tehnoidni beat, ki ga ustvarjata srci udeležencev, s tem pa kompozicija ohranja stik z realnostjo oziroma telesnostjo.

Izkušnja je zanimiva kljub temu, da obiskovalcu sprva ni povsem jasno, po kakšnih pravilih poteka njegova interakcija z zvočno-vizualnim medijem. Povezava s srčnim utripom je varljiva, saj je njegov signal podvržen Yanooshevim manipulacijam in mešanjem srčnih signalov partnerja, kar kompoziciji doda sloj kompleksnosti. Bolj neposredno razumljiva je povezava z možgansko aktivnostjo, ki pa v izbranem prikazu nima večje pomenske vrednosti. Arbitrarno se namreč odziva na frekvenčni spekter možganskega valovanja, ki pa je v strokovnem smislu že nekoliko zastarel indikator kognitivnih procesov. S tem vsebina »umskega« dela nekoliko izvodeni, zato bi bilo v naslednjih edicijah smiselno premisliti, kako zbrane encefalografske podatke bolje uporabiti. A nič zato, navsezadnje je projekt zasnovan raziskovalno in se razvija skozi edicije ravno z interakcijo z njegovimi udeleženci.