* sorry not sorry for a bad photo cover

Močvara, Zagreb, 21. 4. 2019

Zachary Ilya Ezrin, Steve Blanco in Kenny Grohowski, protagonisti zasedbe Imperial Triumphant producirajo zvočno podobo, ki ji ni para. Njihova glasba predstavlja zvok New Yorka leta 2019 brez primere, oziroma, recimo tako - če bi New York lahko sam muziciral, bi zvenel tako, kot zvenijo Imperial Triumphant.

Nekoč mesto prihodnosti, danes prizorišče bitke za preživetje, umirajoči otrok hegemonije, svobodnih Združenih držav Amerike, mačehe svetovne ekonomije in svetovnega trga.

»The sky no longer the limit, a sea of iron and energy, gaze down at the fleshy drones, black smog and sentient gears. Swarming opulence begs our weak hungry minds.«

Imperial Triumphant ni le še en black metal band. Je bend, ki s specifičnim konceptom izredno pazljivo vstopa v svet zvoka. Je metal bend, a takšen, ki mu ne gre le za to, da bi zvenel čim bolj zlobno, mrakobno, da bi se posluževal najagresivnejšega ritma ali da bi kakorkoli šokiral zavoljo šoka samega. Gre torej za zasedbo, ki šele s tehtnim premislekom pride do izrazito dinamičnega in premetenega zvoka, ki torej ni plod le še enih metalcev, temveč šolanih glasbenikov, ki prej kot iz specifičnega žanra izhajajo iz šole, mesta New York, zibelke najrazličnejših glasbenih žanrov, ki so skozi čas še kako sooblikovali obličje svetovne glasbe.

V prvi vrsti bi lahko rekli, da je glasbo Imperial Triumphant prva navdihnila atonalna muzika 20. stoletja, nato free jazz in šele po tem black metal. Ravno toliko, kolikor jim lahko pripisujemo sorodnost z zasedbami, kot so Portal ali Deathspell Omega, jim lahko pripišemo tudi sorodnost s Schönbergom ali pa po svoje tudi z Johnom Zornom. In spet, to ni naključje, bobnar Kenny Grohowski namreč izvaja tudi Zornova dela, kot bobnar je v družbi Johna Medeskega in Matta Hollenberga namreč sodeloval tudi pri Zornovem Simulacrumu, v juniju pa ga bo moč ujeti tudi na ljubljanskem Jazz festivalu v sklopu Zornovega projekta Batagelles v družbi samih izjemnih glasbenikov kot so Marc Ribot, Mary Halvorson, Sylvie Courvoisier, Ikue Mori in še mnogih drugih.

Kot je že kolega Andrej Dujc lani lepo zapisal v svoji Tolpi bumov, vsi člani zasedbe sodelujejo še v drugih glasbenih projektih. Kenny Grohowski denimo z zasedbo Secret Chiefs 3 ter celo z zasedbo Innertextures domačega Igorja Lumperta, Stevea Blanca pa slišimo v raznih glasbenih projektih, denimo že v njegovem Steve Blanco Trio, pa tudi drugih. Skratka, posameznikom znotraj zasedbe Imperial Triumphant nastopanje vsekakor ni tuje, bend pa trenutno deluje kot njihov glavni projekt, ki mu namenjajo največ pozornosti.

Vse to se, seveda, na polno izrazi tudi ob njihovem prefinjenem in dodobra zrežiranem nastopu, kakršnemu smo prisostvovali tudi v zagrebški Močvari to preteklo velikonočno nedeljo. Eden za drugim so, skriti za zlatimi maskami in oviti v črnino, zavzeli oder ob prvih zvokih trobil, ki so veličastno najavila prvo skladbo z njihovega lanskega albuma Vile Luxury, skladbo Swarming Opulence. Sledil je silen val zvoka izpod prstov vseh treh instrumentalistov, kmalu zatem pa še izjemen vokalni vložek frontmana Zacharyja, ki je dokončno prispeval k temu, da so prav vsi obiskovalci začutili potrebo po darovanju popolne pozornosti zasedbi na odru. Pred nami se je namreč razkril veliki Imperial Triumphant.

Čeravno sta pred njimi nastopili že dve zasedbi, Zlobnik iz Šibenika ter poljska Mord’A’Stigmata, ki sta svoje delo opravili zelo solidno, na tej točki večera že ni bilo več mogoče misliti kako drugače kot večera zasedbe Imperial Triumphant. Ne le, da so, kljub temu da so nastopali sami trije, torej brez vseh glasbenikov, ki so jih gostili ob ustvarjanju albuma Vile Luxury, zveneli izjemno polno in prepričljivo, dodobra so naštudirali tudi koreografijo, premike po odru. Četudi jih ne bi slišali, bi razumeli, za čem stojijo. Njihove maske s svojo podobo kričijo New York oziroma Lady of Liberty, zlato že samo po sebi simbolizira bogastvo, pokončne drže povsem pri miru ob naracijskih vložkih med koncertom v stilu »tonight you have been invited to bask in the ritual of Imperial Triumphant and are welcomed in the pleasure of their company« pa kažejo njihovo veličastnost in pomembnost ter jih v trenutku razločno dvignejo nad vse nas, ki zanje nismo nič drugega, kot mašinerija nižjega razreda v primerjavi z mestom, kot je New York, kar sicer dobro ponazorijo tudi s skladbo Lower World.

Pomembna komponenta njihove glasbe in njihovega nastopa je tudi sama dinamika, s katero dajo glasbi nekoliko več možnosti, da zadiha, poslušalcu pa čas, da dojame, kaj se je ravnokar zgodilo. Ob njihovem nastopu se lahko nadejamo intenzivnih zvočnih izbruhov, mestoma pa tudi spretno zastavljenih izpostavitev posameznih inštrumentov. Slišali smo torej solažo basista Stevea Blanca, ki je ob strune spretno motal prazno steklenico piva, in ujeli vse premike Grohowskega po številnih činelah ter sicer izjemno težko izmuzljiv vokal Zacharyja Ilye Ezrina, ki s svojo presenetljivo težo poslušalca kar prikuje k tlom. Izpostaviti velja izvedbo skladbe Chernobyl Blues, katere besedilo je zapisano in odpeto v Ruščini, kar je le ena izmed poslastic, ki nam jih nameni zasedba Imperial Triumphant.

Koncert je spremljalo nadvse razigrano poslušalstvo, vsaj glede na številčnost, ki ni bila previsoka. Bend se je namreč po končanem glavnem delu koncerta vrnil na oder še za krajši bis in s tem dokončno nahranil vsa imperialne muzike lačna ušesa v pravem pomenu besede. Upamo lahko le, da jih kmalu uzremo še kje blizu, saj gre za eno tistih zasedb, ki nedvomno premika meje in tako kategoriji avant-garde ustreza prav v vseh pomenih besede.

Zlati obrazi praznih izrazov so tisto, v kar se je tako preprosto zagledati, predstavljajo lahko namreč vse, kar si posameznik, ki jih opazuje, zamisli. Samo oni pa vedo, da so resnični oblastniki le oni sami in nihče drug. Tako je življenje, tako izgleda resnica.