27. 1. 2013 – 16.15

James Blood Ulmer Odyssey feat. Queen Esther

Gala hala, 26. 1. 2013

 

Na včerajšnjem koncertu veteranskega strunarja Jamesa Blooda Ulmerja smo poslušalci prejeli hkrati več in manj od pričakovanega. Tak pogled je kajpak odvisen tako od naše osebne zgodovine, preferenc in vednosti kot tudi od prejšnjih srečanj s tem prelomnim kitaristom, ki je svoj čas z Ornettom Colemanom širil idejo harmolodike. Podpisani sem se denimo ob njegovem prejšnjem nastopu leta 2009, ki je potekal na odprtem letnem odru Gala Hale, zelo navdušil in primerjave z včeraj slišanim so seveda neizogibne. Kazalec kaže bolj v prid prejšnjega koncerta, a to ne pomeni, da je bil včerajšnji slab, saj so razlogi za takole različnost vtisov tudi objektivni.



Na prejšnjem špilu se je Ulmer namreč predstavil s triom Black Rock, poimenovanem po njegovem prelomnem albumu iz leta 1982, na katerem je žmohtno združeval rock z jazzom in funkom. Za tiste čase je bila posebnost, da črnski glasbeniki igrajo rock, saj jih je javnost percipirala kot malone izključno izvajalce bluesa in jazza. Na nastopu pred tremi leti je kitarist pretkano in kalejdoskopsko razprostrl svojo veščino v tkanju različnih zvrsti in slogov v enotno in celostno zvenečo godbo. Takrat je ravno za sabo imel ščepec odličnih bluesovskih albumov, ampak blues – kar je razumljivo, saj je igral s popolnoma drugačno zasedbo kot na teh ploščah – ni bil v ospredju tistega koncerta.

Včeraj pa je bilo ravno obratno, saj so bluesovske in z bluesovsko formo navdahnjene skladbe tvorile ogrodje nastopa. Pa se vrnimo na začetno ugotovitev o »več« in »manj«. Včeraj je bilo občutno manj Ulmerjeve subtilne igre po strunah, ko se iz grozdov akordov, s katerimi dodatno umerja ritem, kakor da neopazno izvijejo kratke, a učinkovite solistične vinjete. Le-te so seveda milje daleč od klasičnih solaž, pač pa se nekako vijugasto, begavo porajajo iz samih hecnih, šekastih Ulmerjevih akordov, se od njih osvobodijo in po kratkih poudarkih vanje tudi vrnejo.

Več pa je bilo včeraj bluesa, a spet ne tradicionalističnega ali klasičnega, kajti stari maček tudi v to formo vnaša inovacije in permutacije. Osnova skladb ostajajo zanj značilni grozdasti akordi, iz katerih sem ter tja ustvari ponavljajočo se frazo, a raje ima, da se ti akordi nenehno spreminjajo, tako ritmično kot zvensko. Ker v triu Oddysey ni basista, imajo tako odigrani akordi tudi vlogo basovske podlage, ki je posledično bolj razvejana oziroma manj centrirana.

Ker je bil bolj škrt s solističnimi dodatki, je to vlogo prevzel šegav violinist Charles Burnham, katerega zvok in izvedba solaž sta občasno spomnila na Hendrixovo. Ko pa ni imel našponanih strun, je Burnham zazvenel kot kak star bluesovski ali folkijevski goslač z razposajeno milozvočno temo. Tretji član tria, bobnar Warren Benbow, nas je najmanj prepričal, saj je igral vse preveč premočrtno in dostikrat zelo enolično. Da pa si bomo nastop vendarle ohranili v dobrem spominu, je poskrbela vokalna okrepitev, pevka Queen Esther, ki je z močnim in gibkim vokalom imenitno parirala Ulmerjevemu vokalnemu godrnjanju ali zamaknjenosti.


Queen Esther se je izkazala s toplim in dinamičnim glasom, s katerim je v bluesovsko formo vnašala kančke soula in funka. Nekatere pesmi je vodila sama, medtem ko je Ulmer bolj pripeval, včasih pa je bilo obratno, kot v nemara najboljši skladbi včerajšnjega nastopa »Let's Talk About Jesus«, ki jo slišite v ozadju. Skladbo so odigrali veliko počasneje od albumske različice, s čimer je pridobila na himničnosti in svečanosti. Medtem ko je glavni del vokala prevzel Ulmer, je Queen Esther dodajala le energični pripev »a-ha«, ki je podčrtaval tako Ulmerjeve besede kot tudi stopnjeval ritem do katarzičnega konca pesmi.

Ta komad je bil lep primer, kako zna Ulmer predrugačiti formo na zvenski in ritmični ravni, in sicer s preprostimi sredstvi: z bolj pridušenim igranjem ter sugestivnim vokalom, ki je nosil skladbo od začetne umirjenosti do zaključnih pridigarskih vzklikov. Skladbo smo slišali nekje na sredini nastopa, čeprav se zdi, da bi, glede na strukturo in način izvedbe, bila idealna za efekten zaključek koncerta. Po tem vrhuncu so glasbeniki umirili žogo; dejansko do konca špila nismo slišali tako izrazno močne in sugestivne pesmi. Nadaljevanje je potekalo bolj kot ne v sproščenem klubskem vzdušju brez presežkov ali presenečenj.

 

Avtorji del
Kraj dogajanja

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.