Jozef Van Wissem @ Channel Zero
Channel Zero, Ljubljana, 29. 5. 2024
Na skoraj poletni večer je bilo pred enim tednom na Metelkovi ozračje drugačno kot ponavadi. Na pretežno praznem Trgu brez zgodovinskega spomina je nekaj duš čakalo, da se čas zavrti za dolga leta nazaj in da se Channel Zero spremeni v temno, zadimljeno krčmo iz časov, ko bivša stara vojašnica ne bi mogla biti to, kar je postala na neko naključno sredo.
V klub Channel Zero je prišel trubadur tako svojega kot tudi preteklega časa, virtuoz, nizozemski muzičist, strokovnjak tako za renesančno kot za baročno lutnjo, ki poleg tega goji sodobno kompozicijo, kar je na starodavnem in zgodovinsko pomembnem strunskem inštrumentu danes prava redkost, prava muzična orhideja. V podalpski deželi se je ustavil Jozef van Wissem.
Maloštevilni obiskovalci Channela so v klubskem prostoru ob občasnih izpustih umetne megle in redkih, boječe prižganih cigaretah mirno čakali na začetek koncerta. Sodeč po kratkem prisluhu posnetkov virtuoza na lutnji bi to lahko bil koncert, na katerega bi morali s seboj prinesti čepke za ušesa, s torej bolj glasno zvočno podobo kakšnega Nicka Cava. Po besedah prodajalca kart na vratih naj bi Wissem deloval kot oseba, ki koncerte začenja točno. Klasičen in resen. Časa je bilo več kot dovolj za še en čik, pa smo maestra vendarle v za klubsko okolje dokaj neobičajni sedeči poziciji čakali dlje kot pričakovano.
Piš umetne megle med obiskovalci koncerta je namigoval na prihod umetnika na oder, toda njega kar ni in ni bilo. Končno se je v dimu na odru pojavila dolgolasa postava. Z ogrlico z dolgim križem za vratom je na oder stopil Jozef van Wissem in v roke prijel svojo črno lutnjo. Pričakovali bi bolj metalsko navdihnjeno glasbeno izkušnjo, ki pa jo je Wissem pričel dokaj minimalistično, s kratkim, ponavljajočim se motivom in z njim vzpostavil atmosfero koncerta. Mestoma bi ponavljanje lahko zvenelo monotono, toda čutili smo potencial za dolgo gradacijo do monumentalnih razsežnosti zvoka.
Jozef van Wissem je koncert pričel enostavno in z nekaj notami občinstvu predstavil črno obarvan srednjeveški inštrument. Če bi zaprli oči, bi se ob zvokih lutnje Channel Zero prelevil v temačno srednjeveško taverno ali prostor s hladnimi kamnitimi zidovi. Pričakovali smo, da bo glasba dočakala nadgradnjo, toda porajalo se je vprašanje, do katere točke bo nastopajoči glasbo pripeljal. Zase pravi, da njegova glasba v 90 minutah preide iz tišine v hrup, ki vrhunec doživi v gostem, počasnem death metalu.
Kratki, ponavljajoči se meditativni motivi so se počasi, z vedno več nizkimi, basovskimi notami razvijali vse bolj v širino. Ko je iz kompozicije v kompozicijo Wissemgradil, kot se je kasneje izkazalo, krožni dramaturški lok ter nas z dodajanjem vokalov in zapletenostjo inštrumentalnega materiala peljal po trubadurski poti, se je zdelo, da se bomo podali na časovno potovanje iz srednjega veka v sodobnost. Konec koncev je glasbenik z živo glasbo sodeloval s filmskim režiserjem Jimom Jarmuschem pri grozljivkah, kot je Nosferatu. Opisujejo ga kot nizozemskega lutnarja, ki predstavlja svojo umetnost kot nekakšnega križanca med srednjeveškim menihom in satanističnim Rasputinom. Lahko smo verjeli opisanim vizualnim podobam, toda slišano se ni skladalo z videnim.
Ustavili smo se in ostali v relativno blagozvočni, z minimalnimi elektronskimi elementi obogateni taverni Channela Zero. Ni nas zapeljal v popolnoma darkerske vode, ni vse delovalo srhljivo in mrakobno. Glasbenik nas je presenetil celo s komadi v duru in z njimi temačni pajzelj nepričakovano spremenil v prijetno krčmo, v kateri nekoliko čudaški lutnjar preigrava viže na srednjeveško »kitaro«. Z vedno aktualno vsebino besedil, ki se dotika obstoja, smisla in življenjske poti, je držal publiko nekje med davnino in današnjim časom. Krožna dramaturgija je narekovala pot do širokozvočnega, orgazmičnega vrhunca, kot smo ga vajeni pri takšnih gradacijah, dočakali pa ga nismo.
Jozef van Wissem je po dobre tričetrt ure, po nadgrajevanju zvočne slike iz enostavnih melodičnih elementov, z dodajanjem basa ter naposled vokalov in elektronike, namesto skromne zahvale, ki jo je izrekel po vsaki skladbi, občinstvu nenadoma zaželel lahko noč in pobegnil z odra. Nad kratkostjo izvedenega in skromnostjo izvajalca presenečeni obiskovalci so pričakovali njegovo vrnitev na oder. Glasbenik se ni dolgo pustil prositi in je kljub že v kovček pospravljeni lutnji takoj stopil nazaj na oder ter nadaljeval nastop. Čutili smo skromnost, skoraj sramežljivost glasbenika zaradi izvajanja daljšega koncerta.
Po zadnjih nekaj skladbah, ki jih je nastopajoči namenil občinstvu in s katerimi se je vrnil k bolj minimalističnemu in tudi enostavnejšemu materialu, je Jozef van Wissem zaključil lok koncerta in še zadnjič zapustil oder. Dogodek je bil miren, prijeten in ne tako temačen, kot bi pričakovali, pa tudi ravno prav dolg, čeprav bi si vendarle želeli daljšega ritualističnega indoktriniranja v srednjeveško melodiko. Četudi na trenutke malce okorno, je umetnik, kot v pravem srednjeveškem pajzlju, pokazal spretnost na inštrumentu, ki pa sama na sebi ni presežek v klasičnem oziroma virtuoznem smislu, toda služi svojemu namenu – z njo je Wissem sposoben poslušalce popeljati v drug svet. Tudi tiste, ki pričakujejo kaj bolj intenzivnega, lahko postavi pred ogledalo, v katerem vidijo podobo nežnejše, iskrenejše in občutljivejše duše, kot sami mislijo, da so.
Po koncertu je sledilo še srečanje z glasbenikom, kar lahko bodisi obogati izkušnjo bodisi razblini idejo o slišanem. Kjub pričakovanjem fazona starega metalcasmo naleteli na prijetnega, skromnega možakarja, ki je spraševal po mnenju o njegovem novem eksperimentiranju s kasetnimi posnetki in z veliko hvaležnostjo sprejemal komentarje tujega občinstva glede svoje glasbe.
Glede na studijske komade smo pričakovali intenzivnejšo koncertno izkušnjo, toda v živo se kakšni ustvarjalci lahko izkažejo za milejše godbenike. Svoje trubadurske duše pač ne morejo skriti. Po kratkem obisku Jozefa van Wissema smo z Metelkove odšli mirnejši, koncert je bil prijeten, neritualističen in kratek, toda sladek in bolj godbeni kot glasbeni dogodek. Kdo pa je trubadur našega prostora in kakšno godbo nam poje?
Dodaj komentar
Komentiraj