Vodnikova domačija, 16. 5. 2016

Jozef van Wissem, koncertni povratnik, je včeraj nastopil v okviru serije, ki jo je na svojem zadnjem nastopu v Ljubljani tudi otvoril. Van Wissem si je dostop do širše publike pridobil s sodelovanji pri filmski glasbi za nekaj zadnjih filmov Jima Jarmuscha. Vendar s tem na strani pri van Wissmu glede na njegove solo projekte zunaj tega sodelovanja ni zares prišlo do pravega notranjega reza. Da ima njegovo muziciranje na lutnji neko izrazito zunajčasno, osebno, a tudi izredno preprosto in neposredno podobo, verjetno ni posledica zunanjega srečanja. Da pa se je včeraj že drugič našel na repertoarju organizatorja, ki se večinoma ukvarja z različnimi vidiki zvočne umetnosti, ravno tako ne more biti posledica ustvarjalčeve nagnjenosti k zvočnim eksperimentom. Serija Sonica Classics verjetno deloma namiguje ravno na to: mejnost delitev znotraj glasbenega in zvočnega.

Van Wissem je včeraj predstavljal tako material s svoje zadnje plošče, When Shall This Bright Day Begin, kot nekaj starejših kosov tudi filmske muzike. Medtem ko se na plošči smiselno poigrava z ozvočenjem, efekti in podvojitvami, je nastop v živo veliko bolj klasičen, brez zvočnih dodatkov. Sama za inštrument komponirana muzika tako dobi glavno besedo. Razen ko zvočno razširitev predstavljajo vokalni komadi, ki izstopajo tudi zato, ker so redki in ker besede Wissenova glasba niti ne potrebuje niti se z njo ne bije. Tu vstopita intimna in iracionalna plat ne toliko nastopa kot same glasbe, saj je v izvedbi nič ne prekinja, lomi, izkorišča za performerske namene – skratka, van Wissem z igro ne preseneča in tega tudi ne želi.

Ostane serija kompozicij, ki se zlivajo ena v drugo in s svojimi harmonijami delujejo umirjeno, vendar ne melanholično. Koncert bi se zlahka odvil v različnih kontekstih, pa bi deloval enako. Lahko ga poslušamo kot variacijo na igro klasične lutnje, na katero se pišoči ne spozna; kot zadržan rock koncert, ki koketira z raznimi sodobnejšimi odvodi folka; kot improvizator, ki si na primer po analogiji z Marcom Cappellijem pač privošči malo več vnaprej spisanih skladb. Na primer kar vse. Intenziteta takega nastopa se nazadnje meri z izvedbo na drug način, ob samih skladbah, ki so pravzaprav kljub repeticijam in navadnim harmonijam tudi precej zgoščene, saj se v temah redko ponavljajo. Za konec zasluži opazko le še nekakšna navajenost, s katero se je Wissem vsaj dvakrat vrnil na oder po kar presenetljivo hitrem zaključku koncerta. Kljub umirjenem koncertu je lutnjar očitno kar navajen bučnih aplavzov in temu verjetno vsaj malo botruje tudi material, ki ga obdeluje. Neafektirane in počasne kompozicije zvenijo za navadno uho melanholično ali poglobljeno. A hkrati te delujejo tudi kot zrcalo za poslušalčeve emocije.