Klub Cankarjevega doma, 29. 5. 2014

Dolga vrsta pred blagajno, že vnaprejšnje informacije, da je koncert razprodan, ter – kot smetana na vrhu visoke torte – sam veliki Mulatu Astatke – tokrat seveda kot poslušalec –, ki vstopi v dvigalo tik pred vašim poročevalcem, so bili več kot všečen uvod v otvoritveni koncert Juane Moline na jubilejni 30. Drugi godbi. Da je bil koncert razprodan, je zasluga tudi simpatične poteze organizatorja, da je imela prva stotnija imetnikov festivalske vstopnice zastonj vstop na ta h glavnemu programu kasneje dodan koncert. A ne glede na dejstvo, da je bil koncert te v zadnjih letih vse bolj prodorne in samosvoje argentinske glasbenice »pridružen« uradnemu programu, je bil njen nastop na več načinov uokvirjen z dolgoletno in pisano tukajšnjo drugogodbaško zgodovino.

Ker je podpisani slišal tudi večino koncertov na prvi izdaji festivala leta 1985 in zatem tudi veliko večino preostalih festivalov, so se neizogibno kar sama od sebe ponujala različna vprašanja okrog vloge in pomena festivala ter umestitev raznolikih godb v koncept festivala skozi njegovo žitje in bitje. Odgovori nanje bi vendarle terjali več prostora in časa za premislek, kot ju je na voljo za recenzijo koncerta.

Zato morda le namig tistim morebitnim dvomljivcem o tem, če je Molinina godba zares »druga«, da je imel festival ves čas v svojem programu kopico izvajalcev, ki so na prvi posluh sodili v neki bolj ali manj klasičen ali uveljavljen koncept, a so ga z lastnimi stilemi krepko presegali. Od rockerjev Gun Club, ki jih danes povprečni ljubitelj rocka na žalost komajda pozna, prek drugačnega popa, ki je praviloma prihajal iz Afrike ali Latinske Amerike, ter jazza kakih Lounge Lizardsov ali off-projektov Elliota Sharpa.

Juana Molina se je s svojo večplastno, kalejdoskopsko razdrobljeno godbo s številnimi referencami torej več kot pravšnje prilegla otvoritvenemu večeru festivala. Zaradi kultnega statusa ne čudi, da jo je nabito poln klub sprejel z nedeljenim odobravanjem in, videti je bilo, brezpogojno simpatijo. Opasana s kitaro ter spremljana z dvema glasbenikoma, ki ju je kasneje oklicala za »zunanja diska«, je Molinova takoj začarala s svojo psihedelično vizijo novega kantavtorstva, v katerem imata njen glas in asketska, minimalistična kitarska spremljava enako vlogo kot nebroj učinkov, zvokov, šumov, basovskih linij in zank, ki zgoščeno naseljujejo njeno glasbo.

Kot je sama povedala, je njena glasba kot vezenina, sestavljena iz več majhnih delov, od katerih ima prav vsak svoje mesto in smisel in je nepogrešljiv. Kljub takemu celostnemu konceptu je jasno, da je v ospredju njen glas; ta nima neke posebej otipljive kvalitete, recimo zrnatosti ali prodornosti, razen da lahko rečemo, da za gospo srednjih let zveni zelo mladostniško. Celo več, njen glas včasih spomni na dekliški glas, na malodane otroško preprosto igračkanje z besedami in zlogi. Najbrž zato, ker Molinova glas uporablja zelo ekonomično, s poudarkom na zlogih, premorih, s pazljivim doziranjem besed in odmevov.

Ob njenem glasu, ki zaradi malo prej omenjenih lastnosti zlahka doseže učinek omamnosti, se postopoma vrivajo številni učinki in drugi zvoki, od elektronskih in organskih ritmov do elektronsko popačenih koščkov, zelo izpostavljeno mesto pa imajo basovske linije. Te so ne le podpisanega spomnile na klasike alter-rocka, denimo Suicide ali Morphine, kot je sugerirala kolegica Lejla, saj so imele podobno vlogo, da z repetitivnostjo in vztrajnostjo gradijo napetost in vtis pričakovanja ali peljejo h katarzičnemu rezu ... 

Prav s slednjim se trojica glasbenikov ni posebej ubadala in ostaja vtis, da bi se komadi, za katere se je, bolj ko se je koncert odvijal proti zaključku, vse bolj zdelo, da slonijo na zelo podobnih si melodijskih in ritmičnih obrazcih, veliko bolje obnesli, če bi iz njih res sešili prejle citirano »vezenino«. Da bi jih, skratka, zares povezali v en sam dolg komad, kar bi gotovo dodatno pridodalo k že tako prisotnemu vtisu cinematičnosti Molinine godbe. Tako pa se je sem ter tja vendarle zazdelo, da je kak komad vse bolj dobival notranjo dinamiko in se zvočno bolj in bolj zgoščeval, potem pa ni bilo razrešitve, vrhunca, pač pa se je komad le končal.

Če bi torej za celotni vtis lahko rekli, da smo, če bi koncert želeli oceniti z največjim navdušenjem, ponekod pogrešali kak bolj odločen zvočni zamah ali zastranitev, nas je Molinova, ki je z nagovori publiki in pokanjem šal iz slovenščine pokazala tudi svojo nagajivo stran, toliko bolj navdušila na dodatku, na katerem se je pojavila brez »zunanjih diskov«, torej brez bobnarja Diega Lopeza De Arcauteja in multiinštrumentalista Odina Schwartza. Še zlasti, ko se je sama lotila grajenja večslojnega komada ter najprej posemplala svoj vokalni part, nato je v semplerju končal tudi kak kitarski rif ali dva, potem pa je začela vijačiti po efektih, dodajati drobcene pokljaje, temačne basovske linije in druge pekoče zvočne začimbe. Priča smo bili mojstrski mini šolski uri o današnjem pomenu fraze »one woman banda« in ne nazadnje neposredno slišali in videli redefinicijo kantavtorstva, dodatno pa smo uživali še v pogledu na umetnico ob vsem tem zlaganju zvokovja in glasov. Kar se nas tiče, je bilo že to vredno obiska Molininega koncerta in ji lahko »po njeno« rečemo samo še »huala«.