Počutiš se obupno. Sprva več tednov samo sebe dejansko ignoriraš, ker preprosto nimaš časa in upaš, da se bo popravilo samo od sebe. Ko se tvoja bolečina širi, začneš razmišljati, če bi bilo mogoče dobro, da se oglasiš pri zdravniku. Vprašaš nekaj prijateljev, ki vedo več o zdravju, svoje starše, internet. Celo poskusiš par nasvetov, ki ne pomagajo. Dobro. Pišeš svoji zdravnici. Ko napoči čas in prideš pred zdravnico za posvet, preprosto izgubiš besede. Vseeno nekaj razložiš. Ti pove, da je vse normalno. Razlagaš naprej, da to ni vse, da traja. Te mogoče pozorneje pogleda in ti napiše kakšno napotnico. Zdaj primerjaš možnosti in različne specialiste. Po iskanju in premisleku se prijaviš k specialistu v kraju, kjer še v življenju nisi bila. Zdaj spet čakaš. Z razliko, da zdaj čakaš mesece in se tvoje stanje postopoma slabša. To je le začetek in dosti časa bo trajalo, da bo to, kar čutiš, dobilo ime, še več pa, da se tega rešiš – če je to sploh možno.