Ljubljana Jazz Festival: Klub Cankarjevega doma, Križanke, 30. 6. 2012

Zaključni, najbolj pester in poln dan 53. ljubljanskega jazzovskega festivala se je že ob pol dvanajstih začel s težko pričakovanim solističnim recitalom Kaje Draksler. Na Nizozemskem živečo pianistko smo prav v zadnjem času lahko slišali kar nekajkrat: z njeno zasedbo kot izbranko festivala 12 Points in z Juretom Puklom, poleg tega pa je v okviru Festivala Boben in lajna vodila še delavnico za kompozicijo. S solističnim nastopom je Drakslerjeva dobila posebno priložnost in tudi izziv, da v najboljši luči razvije elemente svojega osebnega izraza. Za nastop je pripravila dokaj raznolik program, ki je zajemal vse, od avtorskih kompozicij do jazzovskih interpretacij popularnih skladb. Začela je, na primer, z ljudsko “Vsi so venci vejli”, vključila priredbe Björk, Monka in Iyerja. Če si je Drakslerjeva s tem po eni strani otežila nalogo, saj je bil njen izraz pri tujih skladbah prepleten z matrico izvirnika, pa je prav tako ustvarila nove priložnosti za diferencialno poudarjanje svojega. V prijetnem in prijaznem vzdušju je Kaja Draksler razvijala svojo tenkočutno in lirično izraznost z močnim poudarkom na melodiji, ki so jo bogatili dodatni, dokaj kompleksni ekspresivni odmiki, s katerimi je čustvenemu valovanju svojega izraza dodajala kompleksnost. Njene interpretacije so bile izvirne in poglobljene, zaradi česar si je Drakslerjeva dovolila tudi kakšno reflektirano dekonstrukcijo. Tvarino meditativne melodičnosti je razkrajala z ekspresivnimi grozdi, navidezni preprostosti pa dodajala abstrakcijo z učinkovitimi pedalnimi toni, tako da je rezultat zvenel kot zmes Satieja in Ravela. Priredbo “Army of Me” je dopolnila z zelo posrečenimi perkusivnimi zvoki prepariranega klavirja, ki so skladbi dajali učinkovit pulz. Celoten, z lahkoto odigrani nastop je tako prepletal jazzovsko podstat in reflektiran avtorski pristop, ki mu bom z zanimanjem sledil še naprej. Mimogrede, Bach v dodatku je bil odveč.

Po odličnem uvodu v jazzovski dan je bilo nadaljevanje preočiten padec, zato se izjemoma ne mislim ustavljati pri provincialnosti, zaradi katere je polovica ljudi po nastopu Drakslerjeve (tako kot že prejšnjič) odšla. Portugalski trio Lama v sestavi trobenta, bobni in kontrabas se je gibal na polju sodobnega jazzovskega ustvarjanja, ki stare idiome zapušča, vendar se ne odmika v smer popolne izrazne svobode, temveč svoj odmik raje ukalupi z obrisi neke druge forme. Njihov izraz se je gibal med svobodno improvizacijo, ki je verjetno hotela služiti ustvarjanju globoke strukture, iz katere naj bi potem vzniknilo tisto vzdušje, ki bi ga nadaljevanje nato moralo prenesti tudi v bolj zamejeno, celo songovsko strukturo. Ta prenos žal ni uspel. Bolj svobodni deli so bili medli, brez potrebne ekspresije, celo premalo raziskujoči, medtem ko so nadaljevanja prišla pogosto preveč nereflektirano in izpadla trivialno. Po celoti je ostal vtis nedodelanosti, če ne celo neodločenosti. Imel sem občutek, da je glasbenike na odru preplavljalo nekaj med ravnodušnostjo in zadrego. Basistovi ostinati so bili dolgočasni, bobnarjevi elektronski dodatki zgrešeni v svoji surovi neprebavljenosti, trobentarka pa je bila sploh neopazna.

Vzdušje so nato spet v višave dvignili Peter Evans, Nate Wooley, Paul Lytton in Jim Black v zasedbi Trumpet and Drums. Evansa smo dan prej slišali v dih jemajočem solističnem nastopu, zato je bilo toliko bolj zanimivo slediti skupinskim razvojem, predvsem ob Wooleyu, ki je povsem drugačen, vendar po izvirnosti enakovreden glasbenik. Oba sta sicer že sodelovala, vendar je prav kontekst dveh trobent in dveh bobnarskih baterij obljubljal nova izrazna mešanja z nepričakovanimi presežki. Evans je v svoj izraz vključil nekaj prej slišanih tehnik krožnega dihanja in aditivnih ritmov, zlitih v mogočen in neprekinjen zvočni tok. Wooley, na videz bolj zadržan, je ustvarjal subtilne, po svoje pa zelo niansirane zvočne mase, pogosto sestavljene zgolj iz šumov in pokljanja. Igral je, kot pri njem že poznamo, skozi kitarski ojačevalec in večino časa tudi brez ustnika. Lytton in Black sta zvočno maso vsak po svoje barvala, prvi pretočno in zgoščeno, drugi bolj razprto in poantirano. Black je pogosto dodajal tudi elektronske zvoke, ki pa so se s trobentama odlično zlili, še posebej takrat, kadar je visokemu cviljenju Evansa kontriral s komaj slišnimi frekvencami z drugega konca. Kvartet bo svoj izraz gotovo še bolj dodelal in poglobil, a slišano je bilo nadvse vznemirljivo.

Osrednji del v Križankah je v značilni mešanici serviral neenakomerne deleže dobrega, predvidljivega, na videz drznega in dolgočasnega – v naključnem vrstnem redu, seveda, z možnostjo prehajanja. Libanonsko-francoski trobentar Ibrahim Maalouf, na primer, je priskrbel najslabše sestavine večernega dogajanja. S svojo strogo v črno oblečeno zasedbo – on sam pa, kako dolgočasno, v črni trenirki – je kot véliki zvezdnik zasedel celoten oder, da so posamezni glasbeniki na njem stali kot nekakšne lutke rockovskih zvezdnikov, vsaka s svojo napihnjeno točko. Maaloufova na preživelem fusionu in ponesrečenem tršem rocku temelječa glasba je bila komaj opazno, bolj proti svoji volji, začinjena z bližnjevzhodnim melosom, sicer pa banalno preprosta. Ena sama, do onemoglosti raztegnjena tonaliteta – okej, tudi dva akorda, cel ton gor in spet nazaj – je služila za izpraznjena jammanja, pri katerih so še nastopajoči drug za drugim zapuščali oder, dokler na njem nista ostala samo najbolj zategnjena tehničarja, pač bobnar in basist. Maaloufov izraz je bil palimpsestna zmešnjava citatov iz rockovskih Led Zeppelin, klubskega St. Germain ali songovsko naravnanega Briana Ena. Koncert je bil poleg vsega še mnogo predolg in raztegnjen z govorancami in animacijami. Maalouf bi več ekspresivnosti lahko dosegel s prehajanji v idiome post-rocka ali šansona, kar se je zgodilo samo enkrat. Vrhunec nastopa: najbolj dolgočasen solo na trobenti z neokusnim shizofrenim pačenjem, ki je umanjkalo, ko ga je Maalouf napovedal.

Nedvomno je bil osrednji del večera, ko so nastopili Neneh Cherry & The Thing, najbolj obremenjen s pričakovanji. Sodelovanje, iz katerega je nastal tudi pred kratkim izdani album, nosi v sebi potencial všečnega in nepričakovanega mešanja, a je vseeno treba reči, da so The Thing svoj free-jazzovski izbruh s tršim rockom in bluesom zmešali že ob sodelovanju s Cato Salsa Experience. Zasedba v novi razširitvi interpretira izročilo free-jazza in popularne glasbe z nekaj avtorskimi dodatki, s čimer je tudi na teh valovih požela že nekaj navdušenja. Videti je, da je glavni atribut zasedbe slej ko prej v kontrastiranju prepoznavnega ženskega vokala, ki svojo nežnost podžiga z aktivistično jezo, in rušilne moči tria Gustafsson-Håker Flaten-Nilssen-Love. Kot se je izkazalo na koncertu, je ta kontrast nemara celo prevelik, saj Neneh Cherry ni imela prave priložnosti – ali pa si je ni znala vzeti –, da bi vstopila kot enakovredni glasbeni člen. Čeprav je energičnost zasedbe nalezljiva in si pravzaprav želiš od Neneh slišati več, pa se je na koncertni izvedbi nemara le pokazala pomanjkljivost njihove preveč repetitivne strukture. Medtem ko se Gustafsson komaj zadržuje, da ne bi eksplodiral, in skoraj skozi celotno trajanje danega komada igra isto melodijo, je Neneh Cherry za to imela manj priložnosti in nenazadnje tudi manj sredstev. Ponavljanje enega samega stavka se pri njej ni zares razvilo v srborito sporočilnost, na katero je namigovala, niti ni šundra v ozadju zares nadkrililo z domnevno sublimnostjo. Tako se mi je, neobremenjenemu s pričakovanji, celota zdela čisto znosna zmes obvladane free-jazzovske erupcije v popularni formi, pri čemer ni bilo videti nobene razlike med priredbo komada Suicide ali Ornetta Colemana, saj so potenciali obeh bili pač preveč pristriženi in prilagojeni. Zabavno, a brez presežkov.

Nočni zaključek festivalskega dneva je bil vsekakor primeren in primerno jazzovski. Nastopil je povratnik John Scofield s kvartetom, v katerem je kot drugi kitarist gostoval še Kurt Rosenwinkel, mojstrov varovanec. Ker si je Rosenwinkel v zadnjem času pridobil občudovalce predvsem s svojim albumom priredb jazzovskih standardov (poleg tega pa tudi kot učitelj), Scofield pa si je svojo ceno zagotavljal bolj kot ne z vztrajnostjo, je bilo presežke pričakovati bolj od prvega. A četudi je Scofield v zadnjem času res udobno zasidran v svojih funkovskih, skozi rockovski izraz pretočenih izdelkih (pomislimo samo na sodelovanje z Medeskijem, Martinom in Woodom), pa je bil nedvomno prav on glavna zvezda večera. Scofield, ki je tako ali tako eden izmed najbolj prepoznavnih kitaristov sploh, je z leti očitno samo še bolj žmohten, da ga je užitek poslušati – in gledati. Stari bo kmalu kul dinozaver, kot enkratni Bill Swallow, ki sem ga v tej zasedbi nekoliko pogrešal. Scofield je igral hudomušno zazibano glasbo z močnim funkovskim pulzom in relativno nezapletenimi harmonijami, ki so služile kot podlaga radoživim solističnim sprehajanjem. Scofieldovi komadi s kompozicijskega stališča niso bili nič posebnega, so pa neverjetno učinkoviti in neposredni. Človek ima občutek za melodijo v malem prstu, njegove res izvirne fraze so edinstvene v svoji naravni popolnosti in hkrati že kar bodeče oglate, začinjene z vražjimi kontrapunkti. Ko se Scofield razpištoli, mu enostavno ni para – kar velja žal tudi za Rosenwinkla. Naj se mi Rosenwinkel kot kitarist zdi še tako zanimiv, je bila težava verjetno v tem, da je bil v Scofieldovem kontekstu premalo prodoren. Njegov izraz je opazno mehkejši, njegov pristop v harmonijah pa kompleksnejši (zato se je res izkazal v uvodu standarda “Moonlight in Vermont”). Scofield je tako samosvoj, da mu redko kdo stoji ob boku; bolj plodovito druženje mu je uspelo denimo s Patom Methenyjem. Sploh pa je bilo treba Scofieldovo izrazno zibanje in suvanje res videti v živo, saj je njegova odrska prezenca energična in simpatična. Nisem si mislil, da bom nad Scofieldom ponovno tako navdušen. 53. jazz festival Ljubljana, hvala.