Kino Šiška, Ljubljana, 14. 7. 2024

V nedeljo, 14. julija, smo praznovali Netlabel Day oziroma dan internetnih založb. Dan, ko je slehernik opomnjen na mnogo založb, ki krasijo medmrežje in delijo glasbo, nemalokrat brezplačno in dostopno vsem. Na isti dan se je zgodil tudi triintrideseti Rentgen. Gre za serijo večerov, ki jih prireja ljubljanska spletna založba Kamizdat pod vodstvom Luke Prinčiča, na katerih se predstavijo glasbenice in glasbeniki, ki so nedavno pri založbi izdali glasbo, nastopijo pa pred fizičnim in virtualnim občinstvom. Tokratni Rentgen se je zgodil v Kinu Šiška, v dvorani Komuna, pred glasbenimi nastopi pa smo se lahko udeležili tudi okrogle mize z gostoma Konradom Behrom in Setom Hallströmom. Oba gosta sta ključna akterja na elektronskih scenah tako v svojih krajih kot tudi na medmrežju.

Pogovor je tekel o licenčnem sistemu Creative Commons, ki omogoča prosto deljenje in konzumiranje izdelkov ter tudi prosto uporabo izdelkov za nadaljnjo ustvarjanje. To vključuje remikse, vzorčenje glasbe ali posnetkov, uporabo digitalnih podob in tudi naslovnic, vse to pa brez zahteve po izplačilu ustvarjalki oziroma ustvarjalcu. Morda se nam takšna licenčna podlaga zdi zelo kontraproduktivna ali celo utopična, toda številke kažejo, da količina izdelkov z licenco Creative Commons hitro narašča. Po drugi strani pa izvajalec le od prodaje glasbe dandanes pogosto ne more živeti. Skupaj s piratstvom in mizernimi izplačili pretočnih platform to za glasbenike pomeni, da od glasbe same ne morejo in evidentno tudi nikoli ne bodo mogli živeti. Zato se licenčni sistem, kot je Creative Commons, zdi precej smiseln. Glede na trenutno stanje je torej bolje, da s takšno vrsto licence poskušajo svoje delo ponesti čim dlje in s tem povečajo možnosti za izpostavljenost, v končni fazi pa pridobijo možnost tudi za potencialne koncerte, ki lahko prinesejo več zaslužka kot prodaja glasbenih nosilcev ali datotek.

Pričakovanje premika k brezplačni glasbi, ki naj bi jo plačevali v obliki prostovoljnih donacij izvajalkam, ki bi nas z glasbo v to prepričale, se nam še zmeraj zdi utopično. Toda dejstvo je, da je za slehernega glasbenika, ki ustvarja nišno, žanrsko specifično glasbo, to trenutno edina smotrna alternativa, glede na to, da se je celotna mainstream spletna sfera bolj ali manj skomercializirala in iz sebe naredila biznis, v katerem ni prostora za nove ali neuveljavljene ustvarjalce glasbe. To je res, četudi se zavedamo, da imajo prav te nišne glasbene špure neredko najbolj predano poslušalstvo, ki bi torej z medmrežnimi povezavami lahko vzdrževalo razkropljeno globalno sceno. Toda to se ne more zgoditi na mainstream platformah, kot jih poznamo sedaj.

Ta problem je med pogovorom izpostavil tudi Set Hallström, ki je o začetku premika na medmrežje dejal, da so ga tedaj naseljevale pretežno osebe, ki so gojile zanimanje za nove tehnologije in so si same ustvarjale nov svet delovanja in trgovanja z glasbo. Nato so velika podjetja zagrabila za možnosti, ki jih je ta inovacija ponudila, v to vrinila denar, zaslužek, reklame in iz tega naredila biznis. Danes z več strani slišimo, da je dogajanje na spletu, vsaj tisto, povezano z neposrednim mainstreamom, ušlo izpod nadzora, kar pomeni, da internet ponuja vse manj prostora uporabnikom in postaja vse bolj le še ena platforma za služenje denarja. Pojavljajo se sicer konkretne alternative, recimo Fediverse in Mastodon, ki pa za zdaj še niso pritegnile dovolj zanimanja, da bi bile relevantne oziroma da bi situacijo korenito preobrnile. Pogovor se je zaključil z mislimi o spremembi, ki je nujna in se približuje, a je vsaj delno skrita.

Iz občutka izgubljene svobode in želje po anarhistični samoorganizaciji so nas prebudili štirje koncerti. Najprej se je predstavila Karmen Ponikvar, polovica dvojca Lip Rouge, nato pa še druga polovica dvojca, Eva Mulej pod imenom Oka. Oba nastopa sta se, kot njuna skupna glasba v dvojcu, močno naslanjala na terenske posnetke. Toda pri prvem nastopu smo čutili več umirjenosti in počasne progresije skozi faze, občutja in prostore. Glasba Ponikvar je bolj temeljila tudi na uporabi sintetizatorjev, s katerimi je ustvarjala nizke frekvence kompozicij. Oka je ponudila bolj sporadične in odrezave zvoke, čeprav se je tudi njena glasba gibala v ambientali. Ustvarjala je vzdušje in za vse zbrane gradila poslušalski prostor, po katerem smo se nato z glasbo premikali in odkrivali njegove lastnosti. V prvem delu koncerta sta v solo izvedbi glasbenici tako ustvarili intimno poslušalno okolje in ga napolnili s poznanimi in nepoznanimi zvoki, ki so v naših glavah odzvanjali še po zaključku nastopov.

Nato se je z ekskluzivnim ambientalnim setom predstavil Lifecutter, kar pomeni, da se je perkusiji izogibal, ni pa se ji popolnoma izognil. Domen Učakar je pripravil zanj značilen set temačnih odvodov elektronske glasbe, tokrat mogoče še nekoliko bolj optimističen set kot navadno. Začel je namreč relativno lahkotno, četudi z dobro mero distorzije v zvoku in agresije v podtonih. Ta kombinacija je postajala vse temačnejša in intenzivnejša pa tudi vse bolj grozeča. Proti koncu je iz svoje opreme izstisnil zvoke, ki so bili mestoma prav boleči, toda to nas je popeljalo še globlje v brezkompromisno bolečino Učakarjeve glasbe. Sledil mu je tandem Luke Prinčiča in Nine Farič oziroma Kikiriki. Pripravila sta zanimiv nastop, v katerem sta lovila ravnotežje med ekstremnim razpadom zvoka, ki ga je s svojimi vezji ustvarila Kikiriki, in sintetiziranimi zvočnimi krajinami, odetimi v odmeve Prinčiča. Četudi sta na koncu priznala, da ju je malo odneslo, je – od vseh najkrajši koncert – deloval kot zelo prijetno nadzorovan kaos, ki sta ga izvajalca spuščala med zbrana ušesa. Plavali smo med kognitivno preobremenjenostjo in lahnim poslušanjem.

S koncerti se je misel, ki se je začela kuhati med pogovorom, pred nami utelesila v resničnost, ko smo spremljali koncerte v živo, medtem ko jih je druga skupina lahko hkrati spremljala v virtualnem prostoru. Morda je moč medmrežja res v tem, da se lahko povežemo s katerimkoli koncem sveta in najdemo osebe, željne te glasbe. Kamizdatov Rentgen pri tem sodeluje kot nekakšen oddajnik teh potencialov za glasbenice, tako da jim omogoča dostojanstveno projiciranje njihovega dela v medmrežje, hkrati pa s tovrstnimi koncerti tudi bogati lokalno sceno. Za konec naj omenimo še kompilacijo iz cikla Access Frame, tokrat poimenovano Authority, ki je izšla na dan dogodka. S kompilacijo se je založba osredotočila na izbor glasbe FLINTA-oseb, ki trenutno ustvarjajo na naši sceni.

Rentgen je edinstven in pomemben cikel dogodkov, ki v koncertno sfero širi ideologijo starševske institucije Kamizdat. Zavzema se za svobodo izražanja in trgovanja z glasbo tudi za prihodnje generacije ustvarjalk, ki se bodo spopadale s postkapitalistično internetno distopijo. Kamizdat in alternative, ki jih predstavlja, so nedvomna svetla točka v pogledu na trenutno stanje glasbene industrije.