KAMIZDAT RENTGEN: GAŠPER TORKAR, 08080

Recenzija dogodka
17. 9. 2021 - 14.00

Kino Šiška, Ljubljana, 14. 9. 2021

 

There’s absolutely nothing to worry about...

 

Potem ko smo se med poletjem v kolektivni želji, da bi ujeli dozdevno zamujeno, prekladali sem pa tja po ljubljanskih vrtovih in dvoriščih ter se nad živo glasbo naslajali pod milim nebom, je bila selitev v zavetje dvorane prav smiselna. Marsikdo lahko elektronski kulturi delno očita, da je bila taktika radoživega otresanja sociopolitičnih zablod preteklega leta s skupinskimi plesnimi marširanji skozi vroče brbotajoče mesece hedonistična in ignorantska. A poletje je že skoraj usahnilo in evforija postopoma zapušča naša pregreta telesa. Zato smo se v iskanju nekakšne sklepne misli in zvočnega namiga zanjo proti Kinu Šiška odpravili opremljeni z malo drugače naštelanimi, a še vedno radovednimi ušesi. 

Komuni sta se namreč z novim zvočnim materialom predstavila dva umetnika in varovanca domače založbe Kamizdat. Prvi, ki je na oder postavil svojo mašinerijo, je producent in oblikovalec zvoka Jure Anžiček, ki se umetniško predstavlja s psevdonimom 08080. Čeprav je Anžiček na eksperimentalni glasbeni sceni prisoten že nekaj časa in sodeluje na primer v zasedbi Ansambel PRSA, se je kot samostojni ustvarjalec s svojim prvencem Astro Disco, izdanem letos avgusta, v živo tokrat predstavil prvič. 

Atmosfero je primerno tlakovala že sama minimalističnost dvorane, ki ni bila opremljena s posebnimi vizualnimi efekti, saj je tokrat zadostovala zvočna nasičenost. Zato smo sprejemniki intenzivneje doživljali visokofrekvenčne perkusije, ki so se nam skorajda zarezovale v kožo, dokler niso preostali zvočni elementi s priokusom bolj rejverskih vibracij iz naše omejenosti prodirali v zunajzemeljske pejsaže. A specialiteta živega nastopa 08080 vendarle ostaja materialnost modularnih zvočil, v katera je recenzentka projicirala svoje predstave. Njegovi analogni stroji za moduliranje zvoka so skorajda pričeli dobivati karakterne poteze osvobojenega podložnika, ko so nas na določenih točkah nastopa želeli prepričati, da se lahko izmuznejo mojstrovemu nadzoru. 

Juretovo interakcijo z zvočili smo namreč z redkimi trenutki izjeme doživljali kot nenehno napetost med funkcijo mašinerije, ki hoče žgat, in glasbenikovimi osebnimi naprezanji po izražanju nečesa drugega, čeprav je v dotičnem live-actu manjkal element akustične kitare, ki preseka potek albuma Astro Disco in ga s tem tudi osmišlja kot nerejverskega. Vendarle je bilo v nastopu opazno avtorjevo krotenje neustavljive narave strojev, ki je stolom skorajda velela, naj se po vseh štirih splazijo iz dvorane, da bi se poletna zabava lahko nadaljevala in telesa avtomatično premikala po prostoru, a je Anžiček v pravih trenutkih poslušalcem zaukazal, naj raje sedijo in prisluhnejo. Kdo je tukaj glavni ...?

Distopični futurizem, zvok avtoritarnega hipertehnološkega družbenega ustroja ...
 / 23. 12. 2017

Po Juretovem nastopu je z na videz mirno eksistenco vzdušje v dvorani preplavila zvočna plat Gašperja Torkarja, ki je po štirih letih od izdaje kratkometražca Dreams of Others svoje poslušalstvo obdaroval z najnovejšim delom Accept the Risk and Continue. To je izšlo v obliki knjižice, opremljene z USB-ključem. Če je Anžiček z bolj astralnimi elementi svoje pripovedi namigoval na raziskovanje neznanih terenov, nam ga je kot skozi nekakšen mikroskopski pogled približal Torkar. Glasbenik, znan po izjemnem občutku za pesniško naracijo, venomer daje užitek, zaradi česar slepo verjamemo v trajanje pomirjajočega občutka, a nas pretenta in ga odvzame natanko takrat, ko se skoraj popolnoma prepustimo božanju in uživanju v zvočnih vibracijah, s katerimi bi se otresli potencialno negativno usmerjenih občutkov. Na vrhuncu glasu, ki nas z besedami skorajda prepriča, da absolutno ni ničesar, kar bi nas moralo skrbeti, se po nareku tehnoidnih brc in nizkotonskem terenu vsuje skalovje in se začne valiti po prebavnih trakovih poslušalcev. 

Ne glede na precej tehnoidne skladbe, ki zavzemajo prostor na novem albumu Accept the Risk and Continue, te niso vzbudile značilnih hedonističnih vzgibov, zaradi katerih se je morda celo kdo udeležil dogodka. Po Anžičkovem nastopu, polnem distorzije in prelomljenih ritmov, ter Torkarjevem podarjanju in odvzemanju smo plesni samoumevnosti zrli iz oči v oči. Tako lahko torkov večer služi kot popolna prispodoba vsemu poletnemu pohajkovanju, ki se je iz navidezno svobodnega zunanjega sveta prestavilo v notranjost Komune. Ob tem smo se tudi tisti, ki ob glasbi vendarle radi izvajamo telesne akrobacije, soočili s kakšnim zrnom peska v očeh in se v postrejverskem septembrskem vzdušju pred zimskim spanjem zavedli posebnega užitka v kontemplativni glasbi. 

Ker smo današnjo recenzijo začeli z malce kritičnim premislekom o vlogi plesne elektronske glasbe v trenutnih okoliščinah, nam lahko tako Anžiček kot Torkar predstavljata nekakšno smiselno vez, ki povezuje oba pola. Torej tistega zabavljaškega in njegov antipod, ki jemlje in prelamlja elemente prvega, da bi proces preusmeril iz drvenja v kontemplacijo, s povrhnjice v notranjost. Zato so miselni procesi, ki so zaznamovali tokratni večer, marsikoga, ki je vključen v organizacijo poletnih dogodkov, postavili pred vprašanje: zakaj pa ne bi vključili več takšnih nastopov tudi v okvir žurerskih poletnih festivalov?

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness