V tokratni sobotni ediciji Tolpe bumov se spet posvečamo lokalni sceni. Pod drobnogled in v posluh smo dobili dva srednjemetražna prvenca v Ljubljani delujočih producentov. Gašper Torkar in Blaž Pavlica sta našim poslušalcem bržkone znani imeni, prvi kot na naših valovih že večkrat predstavljeni pesnik in tudi lanski klubski maratonec, drugi kot sodelavec naše tonsko-tehnične službe ter soustvarjalec oddaje Partijska linija.

Plošči oziroma EP-ja Dreams of Others ter Dancing in the Front Row zaradi dolžine predstavljamo skupaj, vsaka od njiju namreč premore dobrih 25 minut materiala, vendar pa dolžina še zdaleč ni edini aspekt, v katerem sta si izdelka sorodna. Oba EP-ja bi namreč po zvočni plati lahko umestili v nekakšen distopični futurizem, zvok avtoritarnega hipertehnološkega družbenega ustroja, ki individuumu lastno mesto dovoli zgolj in samo še v privatnih sferah lastnih misli ter marginaliziranih ilegalnih družbenih skupin.

GAŠPER TORKAR: Dreams of Others EP (Kamizdat, 2017)

Gašper Torkar s svojim prvencem Dreams of Others poseže v prvo, intimno sfero. Uvod v izdajo – komad Passage nas s posnetki dihanja in vzdihovanja nemudoma posrka v temačno in nemirno sfero lastnih misli, s katero so zunanji dražljaji utopljeni v oglušujoči praznini lastnega obstoja. Torkar je storyteller in Dreams of Others je ena od zgodb v njegovem sanjskem svetu. Svetu, ki je človeku neprijazen, strašljiv in odvraten, ki zahteva ignoranco do strahu pred neznanim in slepo sledenje želji po raziskovanju tehnološkega in industrijskega hladu, v katerem neprestano obstaja tiha grožnja nevidne represije.

Če Dreams of Others poslušamo kot miselni soundtrack človeka znotraj sistema, s čimer se pojavi asociacija na film Equilibrium, lahko skozi sosledje skladb izkusimo narativ, malone dramski trikotnik, ki napetost prve štiri skladbe dviguje, Rib Vaulting pa kot zadnja skladba vse skupaj razveže v rahlo bolj optimistično noto. Razloge za Torkarjevo prepričljivost v podajanju želenega narativa gre prav gotovo iskati v sami izbiri zvokov. Posnetki dihanja so z reverbi in odmevi suvereno umeščeni v zvočno polje, industrijsko zveneči droni so sicer zelo močno, a všečno sidechainani z globokim basom oziroma bas bobnom, zrnati sinti in cvrčanja pa imajo rahel retro pridih, sploh ob zaključku plošče. Vzporednice bi tu lahko iskali pri Nemcih, Dreams of Others namreč ne bi deviantno izstopala iz miljeja založbe Raster Noton, če bi tam izšla, med drugim tudi, ker se Torkar ne boji posluževanja 4 x 4 techno beatov.

BLAŽ PAVLICA: Dancing in the Front Row (Cosmic Sex Trax, 2017)

Druga izdaja tokratne distopične tolpe zveni v režiji radijskega sodelavca Blaža Pavlice »Pavleta«. Dancing in the front row je Pavletov prvi daljšemetražni izdelek in hkrati prva izdaja založbe Cosmic Sex Trax. Serialka Cosmic Sex, idejni otrok Pavlice in Jaše Bužinela, sicer rezidentov v novogoriški Mostovni, bo tako zdaj bogtena tudi z digitalno arhivirano formo, s čimer vodji gradita na »želji po predstavljanju kar najširšega spektra sodobnih elektronskih muzik, izhajajočih iz dediščine pionirskih glasbenih vizij, ki so pred dobrimi tridesetimi leti vzkalile v umih glasbenikov Windy ter Motor Cityja«.

V kontrastu s Torkarjevo Dreams of Others je Dancing in the front row bolj skupek treh klubskih bangerjev kot kompaktno prepletena plošča. Zvočno se komadi med seboj močneje razlikujejo in tu tudi ni zaslediti prave težnje po narativu na nivoju celotne izdaje. Kljub temu pa tega ne gre šteti v škodo, dejansko namreč nehote lepo nadaljuje smer, ki jo je v tokratni dvojni tolpi začrtal Torkar. Če smo se s slednjim potikali po zasebni sferi lastnih temačnih misli, se Dancing in the front row prične, ko v prej ilustriranem distopičnem mestu vstopimo na ilegalni rejv. Uvodna skladba s primernim naslovom Rave New World zgrabi hermetično zaprtost lastnih misli in jo razbije z direktnim nagovorom in citatom iz Huxleyjevega Krasnega novega sveta, kar nemudoma vzpostavi povezavo z zunanjo entiteto, hkrati pa z vokalnimi sempli zaigra na bolj čutne in čustvene aspekte doživljanja. Slednje potencira s straight 4 x 4 kickom, ki ga dopolnjujejo periodično spreminjajoča se čivkanja na upbeatih ter občasne reverbane perkusije, ki sicer precej suhim beatom dodajo nekaj prostorske dimenzije. Rave New World tako podružbi Huxleyjevo »pravico do nesreče in svobodno izbiro trpljenja«. Bramor pa nato opusti politiziranje, popelje nas v osrčje zabave, kakršno bi zlahka izkusili naprimer v Koncertni dvorani Rog.

Zadnji del EP-ja, naslovni komad Dancing in the front row, pa, podobno kot že prej v primeru Dreams of Others, ustvari precej pozitivnejše vzdušje. Na sproščenih 140 BPM upočasnjen jungle drum loop s poskočno bas linijo služi kot čustvena razpustitev vsega kar je bilo prej. Temačno intimo Torkarjevih Dreams of Others in agresivni rave novi svet Pavlica tako ob zaključku pripelje do metaforične popolne kadence, s katero poprejšnje tegobe postanejo nične, ostane le vsem bližnji optimizem lahkotnega plesa. V kontekstu, kot smo ga zastavili s tokratno Tolpo, je sicer na mestu vprašanje, ali ni ta čustveni ventil kar prekomerno optimističen in v temačnem novem svetu zgolj in samo kratek moment eskapizma, zadnja ura ilegalnega rejva, ko si udeleženci za eno kratko noč dovolijo zaplesati v prvi vrsti in upati na boljši jutri, četudi naslednji dan prinese le ponovitev temačne zgodbe. Nadaljnje iskanje morebitnih vzporednic med našo realnostjo in svetom, kakršnega slikata plošči Dreams of Others in Dancing in the front row, prepuščamo bralcem, vsekakor pa sta plošči hvaležni za vžemanje. Čaka vas na eni strani bolj intimno soočanje z lastnimi strahovi v primeru Dreams of Others in neposredno banganje na klubskih parketih v primeru Dancing in the front row ...