Gala hala, Channel Zero in Mizzart, Ljubljana, 21. 6. 2024

Saharski pesek se je usipal na zatohlo soparo in panoramo mesta upepelil v postapokaliptično sivino. Kot da se je sesedal prah iz gigantske atomske gobe, svet pa je obstal v težko omamnem polmraku. Suho švicanje pekla tik pred neskončno nočjo. Pa smo ravnokar vstopili v poletje … Tak je bil vzduh prejšnji petek zvečer, ko smo zakorakali v pretekli teden napovedovano trojno razpaljotko, s katero se je zaključil festival klubske elektronike Keep in Mind. Sledi skromno poročilo z dogodka. 

Tokratni večer festivala s fokusom na intimi manjših klubov in inkluzivnosti je torej potekal na treh metelkovskih prizoriščih; v Gala hali, Channelu Zero in Mizzartu. Četudi tri različna, majhna prizorišča, je večer pod marelo Metelkove in neposredni bližini klubov malce dišal po velikem elektronskem dogodku s tremi različnimi flori. Táko je bilo tudi vzdušje, kot da si s prehajanjem iz prostora v prostor po malem menjal vesolja. Itak zaradi različnosti prizorišč, še posebej pa jasno zaradi muzike in vizualij. Didžeje in producente v Channelu je obrobljal debel krožni pas, posejan z mozaično fragmentiranimi grafikami – delo VJ-ke 5237 –, Gala je impresionirala z velikim in izostrenim piksastlim dizajnom – iz kompa VJ-ke Rastrlab –, Mizzart pa … hja, na njegovem nadstropju je vendarle odprta terasa z balkonom, od koder smo aristokratsko motrili dvorišče Severne Metelkove, iskali prijateljice in šimfali čez folk, ki je prehitro spizdil.

Ker smo precej kruzali med vsemi tremi prizorišči, bomo poskusili skicirati predvsem zvočno in žurersko sliko vsakega od prizorišč, ne bomo pa se spuščali v podrobnosti posameznih glasb. Toda vendarle je treba omeniti vsaj fundamente. V Mizzartu se je, od daleč rečeno, kajti, kot bomo povedali v nadaljevanju, smo tam preživeli najmanj časa, rolala starošolska tehnaža; glavni ustvarjalec je bil španec Adrian Marth, podpirala sta ga Lavka in Schrauf. V Channelu Zero so ga zvezda večera Buunshin ter podpora ofnana_pesa, The Yugen, Tsukuyomi, Wooga in Yasha žgali z razbesnelimi drum'n'bassovskimi ritmi, Gala hala pa je dala dom technu z Zenker Brothers na čelu ter Nitzem, Tproachem in Dojajo za njim. 

Z orisom teh generalnih linij lahko pademo v vzdušje noči. Kot rečeno, sopara je bila na višku, v zraku pa zadušljivost. Tako je najoptimalnejše nedrje za ples nudila Gala, če ti je sedlo precizno technažkopokanje, še toliko bolj. Tam smo dejansko preživeli največ plesnega časa; nepredivji, nakulirani loopi, splošna veščost in všečnost didžejev in producentov ter relativno dobra prezračenost so jo naredili za nekakšno glavno halo noči. Tudi pozabili smo, da za pir kasirajo že tri evre. Ampak osveževat smo se tako ali tako hodili v preostala kluba. Peklensko vzdušje apokalipse je najbolj ujel Channel; razfukancija nad 150 udarci na minuto, zašrancano sinkopirano udrihanje drum'n'bassa in nasploh odpiljena ludnica – tako se vidi in sliši preddverje pekla. Mizzart pa je imel, če smo malo osebni, morda celo najprivlačnejši štanc, domačnost, standardno plesnost, opojno žurersko popoidnost, a je bilo gor tako vroče, da nisi mogel zdržati več kot pet minut. Še pir je bil toplejši. Nekoliko se je sprostilo in zadihalo šele proti koncu uradnih ur …

Nočno festivalsko vzdušje je bilo torej še enkrat zgledno, troglava žurerska odisejada po mikrokozmosih naših ljubih malih klubov, posebej ko je zgodnje jutro nekoliko sfrišalo ozračje in se je na jugozahodu pokazala polna ali skoraj polna luna. Nekaj takega smo vsaj zaznavali med vmesnim postopanjem na balkonu pred Mizzartom, s katerega je po nesreči padla kakšna prepolna flaša, po zaprtju vrat pa se je nanj povzpelo tudi kakšno plezalsko bitje. 

Omeniti velja še maso ali nemaso ljudi. Že prejšnji teden smo omenili, da nabite gužve ni bilo. Tudi glede zadnjega petka je treba to ponoviti, morda celo stopnjevati. Klubi so bili pretežno podkapacitirani in bi prenesli še kakšnega plesalca ali plesalko več. Posebej denimo že tako nenapolnjen Channel, ki se je, ko je Buunshin odpeklil svoje, povsem izpraznil. Toliko ima festival še možnosti za krepitev.

Česar pa ne mislimo v smislu večjih prizorišč, temveč optimizacije obstoječih oziroma primerljivih. Kajti muzika in ples, elektronika in zamaknjenje vanjo, prehajanje med dimenzijami, ki jih izrisujejo različne glasbe s svojimi scenami, splošno tovariško vzdušje in ambienti so premagali zadušljivost puščavskega peska in občutja apokalipse. To nam je šepnil sončni vzhod. Keep in Mind, vedno je jutro in nov dan. Novo leto. In še en festival.

Odpoved: Kot da gre na zadnji žur na svetu, se je počutil Matjaž.