Channel Zero, Ljubljana, 9. 4. 2022

Minulo sobotno noč smo po dolgem času ponovno preživljali ob težkih in zamolklih udarcih za zidovi kluba Channel Zero, dolgoletnega zatočišča trših glasbenih žanrov. Doživeto sceno lahko kontekstualiziramo v novem valu hitre in agresivne techno glasbe, ki se uteleša na preseku dediščine hard techno masovk z začetka tisočletja in kasnejših, nekoliko temačnejših industrial odvodov s preloma desetletja. Tovrstna glasba v zadnjih letih pridobiva na popularnosti v evropskem in širšem prostoru, z vzori od pariške warehouse serijalke Possessions do postsovjetskih rave vrenj tipa CXEMA in Bassiani. Z za Slovenijo značilnim zamikom val tovrstnega techna vse bolj pljuska tudi na našo stran Alp, kjer se uteleša v kolektivih Tektonika, Knauf, Kibernet Kriminalität in DE/FRAGMENT, slednja sta tudi organizatorja obravnavanega večera.

Gre za mlada kolektiva, ki sta si mesto na sceni priborila v zadnjih nekaj večinoma koronskih letih. DE/FRAGMENT predvsem z decembrsko širokospektralno techno izdajo VA Compilation Vol. I in povezavo s festivalom DROPS, paradnim konjem domačih težkokategornih masivk. Kibernet Kriminalität pa se je v ljudsko zavest zapisal predvsem z organizacijo rejvov na nekonvencionalnih, a žanru na kožo pisanih lokacijah in kronsko drzno organizacijo večjih dogodkov v času koronskih omejitev. Izpostave vredna je tudi njihova založniška dejavnost, saj jim je nedavno uspel veliki met s predstavitvijo na platformi HATE, popularnem kanalu surove elektronike. Skratka, gre za dva produktivna akterja na lokalnem polju težkokategornega techna, okoli katerih trenutno kroži domača scena. Tako je bila njuna enonočna sobotna zveza obetajoča.

Večer smo začeli ob zgodnji osmi uri z uvodnima nastopoma, prenašanima po kanalu hišne serialke LINK. Ob našem prihodu v klub je za vzdušje večera že skrbela meglena dimna zavesa, stenske projekcije gotici podobnega teksta in nizkojakostni štanc DJ seta Nomon Atur. V primerjavi s popolnoma izpraznjenimi ulicami Ljubljane in Metelkove je bil klub že od samega začetka prijetno obljuden, z ravno dovolj prostora za plesno ogrevanje. Obrtniško gladko zmiksan groovy techno DJ set je že okoli devete večerne privoščil glasbeni izbor, kot ga je na vrhuncu noči deležen malokateri klubski prostor. Na prvi pogled neposrečena selekcija za uvodni del večera je vsebovala vse od birminghamskega breakbeata do 4x4 techno toolov – večinsko nizkofrekvenčnega spektra ter brez odvečnih melodičnih vložkov. Ne glede na precej energetičen začetek bi zaradi umirjnega odziva publike težko trdili, da je ta kaj prida zmotil dramaturško sosledje večera.

Perpetuum mobile techno groova je presekal Gašper Torkar in z livesetom poskrbel za ogrevanje še nekoliko bolj kontemplativnih delov telesa. Njegov zvok je bil na začetku precej dronerski in se je z dub odvodi razvijal v smeri tehnoidnih raziskovanj izvajalcev, kot sta SHXCXCHCXSH in Emptyset, mestoma tudi IDM, in neoelektronskih zvočnih vložkov tipa Warrego Valles, sodelavcev iz založbe Kamizdat. Zvočno in stilsko precej raznolik nastop je obstajal na meji klubskega ter obklubskega in obveljala je oznaka Jaše Bužinela za Sigic, da Torkar zavzema vmesno pozicijo funkcionalista in esperimentatorja. Žal visokoresolucijskemu raziskovanju ni uspela slediti tehnična oprema, ki ni premogla zahtevane zvočne širine in preciznosti, zaradi česar smo na prostranstva zvočne krajine gledali z dioptrijo. Tako Torkarjev nastop ni prišel povsem do izraza. Obenem je performansu umanjkal ključen dramaturški moment, rdeča nit, ki bi zvočne drobce povezovala v smiselno celoto, značilno za Torkarja, in posledično tokratnem nastopu žal težko pripišemo veliko presežne vrednosti.

O smiselnosti umestitve Torkarjevega živega nastopa se lahko vprašamo tudi v kontekstu sledečega glasbenega programa. Po preklopu opreme je namreč dvorani ponovno zavladala techno brezkompromisnost konstantnih udarcev dvojca Stagnat. Njun živi nastop je bil v primerjavi s Torkarjevim veliko bolj enoličen, kar je sicer splošen problem klubsko naravnanih livesetov, vendar se je bolje vključil v splošno temo večera in poskrbel za izviren prehod v klubsko vzdušje. Njun nastop je vrata zaznave na široko odprl silam dezintegracije spozabe in publiko zazibal v začetne stadije hipnoze.

Nekaj čez polnoč je dvojec Stagnat pred mešalko zamenjal DJ Selgor. Predhodno nekoliko zatopljeno in na trenutke neodzivno občinstvo se je počasi pričelo premikati v ospredje. Selgor se je odločil ustaviti prodiranje strašljivega in temačnega ambienta ter podivjanih BPM konjev, kar je začutilo razpršeno občinstvo in postopoma pričelo slediti groovu nekonvencionalne bas linije. Čutil se je nenehen presek med zvočno svetlobo in temo. Fuzijo večplastne igre med polomljenim basom in nerazločnim hrupom je pretresel ženski krik, ki se je postopoma spremenil v počasen nerazločen vokal ob sočasnem utripajočem basu. Izraziti dodatek je pripomogel v boju proti monotonosti, a glasbena raznolikost je delovala večplastno in mešanica zvočne hrupnosti je vplivala na zmedenost množice. Za razliko od Selgorjevih dosedanjih nastopov je tokrat glasbeni spekter precej nihal, medtem ko je občinstvo najverjetneje pričakovalo pot po hitrih ponavljajočih se vzorcih iz preteklih setov.

Odsotnost vokalov je uspešno pripomogla k tvorjenju mrakobnega ambienta, kar je bila odlična iztočnica za glavnega gosta večera, detroitskega producenta Uuna. Dokaj vznemirjeno ozračje je ustvarjalec dosegel že z zvočnim izborom. Glasbena podlaga, sestavljena iz techno breakbeata in vsepovprek nametanih digitalnih zvokov, poslušalca uspešno usmerja med hipnotičnimi temačnimi in svetlimi zvočnimi deli. Ravno to manevriranje se je izrazito pokazalo na sprva žalostnem in fragmentiranem plesišču, ki je prav s pomočjo heterogene večerne ponudbe našlo skupno točko glasbenega transa. Ustvarjeni prostor je glasbenik izpopolnil z zlitjem hrupnosti, ambientalnih elementov ter različnimi nepričakovanimi basovskimi manevri, in intenzivnost Uunove glasbe je poslušalca zaznamovala z občutkom izgube. Na tem mestu se je recenzentska odprava sobotnega večera tudi končala, zaradi česar žal ni bila deležna zaključnih setov Doucheana in Luciusa Lighta.

Techno glasbena scena v Ljubljani in po svetu doživlja vse večjo popularizacijo in z njo komercializacijo. Zaradi vedno močnejše prisotnosti družabnih platform in hkratni ponovne nesmiselne fetišizacije Berlina kot »techno prestolnice« izgublja svoje osnovne prvine. Giblje se v smer všečnosti, enoličnosti in trenutno aktualnega veseljaškega dvigovanja BPM-ov. Kljub mestoma vprašljivi žanrski širini kolektivov Kibernet Kriminalität in DE/FRAGMENT sta v sobotni noči skupno uspela zadovoljiti tudi zahtevnejše techno okuse.

Ob dejstvu, da je klubska izkušnja neizogibno izraz odnosa med organizatorji in obiskovalci, se lahko v antikomercialistični maniri dotaknemo tudi fenomena publike, ki je v sobotnem večeru prijetno presenetila. Obiskovalci dogodka so presenetljivo zagrizeni odjemalci techno glasbe. Klub je bil že od samega začetka dogodka obljuden, publika pa je na plesišču tudi med pavzami med preklapljanjem opreme vztrajala vse do odhoda recenzentov, zunanje kadišče pa puščala hladno. Prav tako je bilo v zraku čutiti nekakšen zanos, pripadnost in povezanost obiskovalcev s tako imenovano »sceno«. Razloge za to lahko deloma pripišemo občutni menjavi klubskih generacij, torej skupini mladih nadobudnežev, ki je našla svoje mesto pod luno, kar pripomore pri njihovem entuziastičnem odzivu. Hkrati pa lahko v poetičnem smislu in sledeč lastnim instinktom rečemo, da je sobotni večer skupaj držala neka mistika, ki se je vzpostavila v zadnjih letih številnih glasbenih izdaj, ilegalnih zabav in ponovnega svetovnega vzpona hard techno kulture. Upajmo, da niša postopoma preraste v gibanje, ki bo plodno nadaljevalo soustvarjanje in bogatenje domače scene.