Ko v Ilirski Bistrici udari polnoč: koncert Midnight in Hellripper

Recenzija dogodka
15. 8. 2023 - 14.00

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 8. 8. 2023

 

Ni vsak dan tisti prvi dan z dopusta, ko um v branu malodane kriči pred ponovno asimilacijo v kolesje kapitalističnega ustroja; še posebej, ko je že sama vrnitev v domovino, pravkar prizadeto z doslej najhujšo naravno katastrofo, sama po sebi surrealistična izkušnja. Ampak morebiti takšne sreče kot Vladimir in Estragon, ki sta v krajši tragikomediji Samuela Becketta v nedogled čakala Godota, nismo imeli, napočil je namreč dan, ko je bilo treba vnovič vstopiti v finančno mašinerijo. Toda ob vsej tej nesreči je prejšnji torkov večer vendarle ponudil vsaj kanček utehe pred zblaznelo realnostjo. V najstarejšem klubu bivše Jugoslavije, torej v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici, se je zgodil koncert dveh okusno blasfemičnih skupin.

V klubu so nastopili škotski speedmetalski razgrajači Hellripper v vlogi predskupine obči metalski publiki bolj poznanih ameriških prvakov black'n'rolla in osrednjega benda večera – Midnight. Benda sta imela namen družno prepotovati Evropo že pred nekaj leti, ampak ker jima je načrte prekrižala pandemija, se na ta klic dolžnosti takrat nista mogla odzvati. Mogoče je tako celo bolje za nas, saj so medtem Hellripper, ki so Slovenijo obiskali prvič, nedavno tega izdali zelo čislano tretjo ploščo Warlocks Grim & Withered Hags pri Peaceville Records, po mnenju nekaterih poslušalcev celo njihovo najboljšo izdajo do sedaj. Athenar in kompanija pa tudi niso spali na lovorikah četrte studijske izdaje in so lani na plano izvrgli novo plato, Let There Be Witchery, svojo drugo ploščo pri kultni metalski založbi Metal Blade.

Legende ameriškega death metala v še bolj legendarnem slovenskem klubu
 / 21. 7. 2023

Če je bila pot do Bistrice obsijana s soncem in obogatena s pogledi na prelepo pokrajino, je prihod do kluba razblinil kratkotrajne neohipijevske misli, ko nam je v oko padla gneča pred še zaprtimi vrati kluba. Zraven je vzniknila ad hoc postaja za prodajo še zadnjih dvajsetih neprevzetih kart – prvi znak, da bo večerni ritual dober. Po zagotovljeni vstopnici si je marsikdo olajšano odprl izbrano alkoholno pijačo, zvok klepetov neučakanih obiskovalcev pa se je samo še okrepil, ko so se vrata v notranjost kluba končno odprla.

Dejstva, da je MKNŽ klub z dolgo tradicijo in se ponaša z intimno atmosfero zavoljo svoje majhnosti in nizkega odra, ne bomo posebej izpostavljali. To je pred slabim mesecem že lepo pojasnil Ivan Cepanec – Tegla v recenziji koncerta Incantation, ki jo lahko preberete na spletni strani Radia Študent. Zato tudi ne preseneča pripetljaj, ko so se pri legendarnem klubu ustavili lokalci s celotno družino ob boku, verjetno po popoldanskem treningu ali kaki drugi mladinski obveznosti, in začudeno spraševali točaja, ali morda delijo zastonj opremo, ker zaradi česa drugega bi bilo v torek zvečer tam toliko v črnino odetih posameznikov. »Špilajo Midnight.« »To je neki popularnega, za mlade, a?« Ni dosti zgrešil. 

Midnight je od leta 2003 precej uspešen solo projekt glasbenika Jamieja Waltersa, ki je podzemnemu svetu poznan predvsem pod psevdonimom Athenar ter po ljubezni do glasbe podtalnih speed metal bendov, kot so Venom, Hellhammer, Motörhead, in vsega drugega, kar kriči po osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Od izida izjemno uspešnega in tudi težko pričakovanega debitantskega albuma Satanic Royalty leta 2011, ki je izšel po kar enajstih krajših izdajah, speed entiteta Midnight igrajo v živo po celem svetu. Pred tem so le redko stali na odru; za vso glasbo, aranžmaje in studijske posnetke je namreč, tako kot še danes, poskrbel Athenar sam.

Hrupni pogovor z Athenarjem iz black'n'speed manijakov Midnight
 / 14. 8. 2023

A dogodek je najprej otvorila skrbno izbrana predskupina, pri čemer je na mestu opravičilo. Zaradi hektično začetega intervjuja s frontmenom zvezd večera, Athenarjem, ki ste mu lahko prisluhnili na valovih RŠ-a včeraj, smo zamudili prvo polovico nastopa škotskih mladcev Hellripper. No, pravzaprav smo ga lahko slišali vse do zgornje dvorane kluba in pingpong mize, na kateri sva z Athenarjem slonela med snemanjem pogovora in ob tem oba hkrati opazno zaznala val sproščenosti ob začetku igranja hitroprstih Škotov. In kakšen začetek je to bil. Kljub očitni zaposlenosti z intervjujem in nekaj stenam oziroma stropom vmes je bilo očitno, da so speed manijaki koncert začeli suvereno in udarno. Udarec po snaru, dva takta igranja bas pedalk ob spremljavi ropotanja činel in šumenja kitar, nato pa zopet šus po snaru in pali mater!

Med zapoznelim prihodom na majhno prizorišče pred odrom je bila publika že nadvse razvneta, trio na nizkem podestu pa je s svojim repertoarjem, ki je bil večinoma začinjen z vrhunskimi skladbami z zadnje plošče, veleval publiki ogrevanje skoraj vseh mišic v telesu. Bend v nekem smislu ponazarja mlajšo različico headlinerskih kompanjonov. Poleg tega, da ustvarja glasbo, ki ima močne povezave s speed in black metalom iz osemdesetih, je skupina namreč prav tako plod ene same osebe, v živo kitarista, v studiu pa multiinštrumentalista Jamesa McBaina.

Med koncertom so imeli Hellripper manjši nezgodi s počeno opno na snare bobnu in z zlomljenim stojalom za omenjeni boben, za vzrok težav pa ob glasnem bučanju publike v središču kluba nismo mogli izvedeti. Po dobrih petih minutah šal in solaž se je zven distorziranih kitar silovito nadaljeval, tokrat s še hitrejšim tempom, kar je botrovalo k preskoku tiste iskrice, ki jo je publika še potrebovala, da se povsem prepusti in sproži razvrat, kakor so velevali duhovi starodavnega kluba. Po končanem nastopu mlajših predstavnikov turneje, ko so skoraj vsi končali na rokah publike v ospredju, smo se odpravili na krajšo čik pavzo, okrepljeno z obveznim šilcem pelinkovca. Ni bilo časa za predolgo postavanje in razglabljanje o pravkar videnem šovu, stopnico oziroma oder je kmalu zavzel naslednji, osrednji trio večera.

Midnight ne igrajo nič kaj kompleksne ali preveč distorzirane ekstremne glasbe. Ne, preprosto igrajo in dihajo pankovsko obarvani rokenrol. Dasiravno so pri nas igrali že lani v Orto baru skupaj z Night Demon in so si letos bojda drznili igrati skoraj identično setlisto, je bil tokratni nastop znatno boljši. Glede na pričevanja udeležencev smo glasbo clevelandskega benda doživeli v okolju, ki jim je najbolj pisan na kožo. Od samega začetka koncerta je publika dihala s skupino in se Athenarju, ki v živo poprime za bas kitaro, Stevu Dukuslowu za bobni in Shaunu Vaneku s kitaro, prepustila zapeljati in mentalno transcendirati v dimenzije, v katerih vladajo meseno poželenje, preznojena telesa in železna glasba.

Igrali so skladbe s svežih in že skoraj ponarodelih izdaj, kar je rezultiralo v ekstatičnosti publike. Če se je kakšen obiskovalec ob zvokih novejših skladb Szex Witchery in Fucking Speed and Darkness komaj ogrel, se je ob starejših predstavnicah z drugega EP-ja in s prve plošče, kot sta denimo skladbi Lust, Filth and Sleaze in Black Rock'n'Roll, že dodobra vznemiril, večina pa se je dokončno strgala z verige ob že skoraj ponarodeli skladbi in instantnem hitu You Can't Stop Steel. Ob tem naj omenimo fascinantni, načrtni psihološki pojav nadevanja odrske persone – in bistva tega frontman ne bi mogel bolje povzeti. Te zlohotne personifikacije rokenrola, ki nosi ime Athenar, ne gre enačiti z osebo za – sicer preudarno narejeno – naglavno črno masko, z imenom Jamie Walters. Oseba, ki je v privatni sferi nadvse prijeten in umirjen sogovornik, je na odru malodane pošast. Izza zamaskirane obrazne črnine enkrat bruha opolzke nagovore, drugič pa kratke, a z igrivostjo nabite zahvale publiki.

Proti koncu nastopa smo dobili občutek, da so tudi sami Midnight po dolgem času prejeli pravo dozo pank energije, ko je do konca razvneta publika člane benda vzela na ramena in jih v robustnem stilu vzgiba rok tako imenovanega mehiškega vala iz – kako primerno – osemdesetih let ponesla v nedrje našega najstarejšega kluba.

Torkovo večerno druženje s Hellripper in Midnight je bilo uresničenje hotenja marsikaterega tako starejšega kot mlajšega pripadnika trših subkultur po zlatih časih, ko so v klubih kraljevali Venom in Motörhead. Pristna energija, ki sta jo benda ustvarjala in delila v majhnem prostoru, je porodila nepozaben koncert. Tako obiskovalci kot – si upamo staviti kar oba mezinca na nogah – tudi nastopajoči skupini si ga bomo zapomnili za vekomaj.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Nwro je blu!

Izvrstno je bilo. Tudi ričet so menda pohvalili.

Top koncert je bil, še kdaj :)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.