Mala dvorana Tivoli, 22. 2. 2018

S koncertom zasedbe, ki igra pod imenom Kraftwerk, vsekakor ne gre za enoznačen dogodek, ki bi mu lahko preprosto sodili zgolj po primitivnih kategorijah na podlagi določenih doživljajskih izkušenj. Gre namreč za večplasten pojav, s katerim v ospredje prej bodeta skozi zgodovinski kontekst izoblikovan koncept skupine in njenih del ter njihova težnja po tehnološki dovršenosti.

Drug čas, drug prostor. Od Nemčije se je po drugi svetovni vojni, ob dejstvu, da je večina nemškega prebivalstva do takrat ne samo živela in delovala pod nacizmom, pač pa ga tudi podpirala, pričakovalo, da se bo na podlagi svojih starih grehov temeljito preoblikovala. Razdelitev na Zvezno republiko Nemčijo in Nemško demokratično republiko je posledično vplivala tudi na smer nadaljnega razvoja, tako gospodarskega kot kulturnega. Na zahodnem delu so kmalu vzljubili britanski rock, sploh mesto Hamburg kot eno izmed ključnih mest za britansko rock sceno z ogromno žeje po novi identiteti je postalo meka za vse mlade in nadebudne britanske bende. Med drugim so na začetku svoje kariere v Hamburgu igrali tudi The Beatles. Kakorkoli, Nemčija takrat ni imela kakega lastnega posebnega zvoka, ki bi ji vsaj na glasbenem oziroma kulturnem področju zagotovil specifično identiteto, jo zastopal v svetu. Bila je brez glasu.

Podrejanje standardom Zahoda pa je lahko trajalo le nekaj časa, kmalu so se umetniki z različnih področij začeli zanimati za oblikovanje novih zvokov. Mnogi so izhajali tudi iz ideje, da le če ne veš, kako igrati na inštrument, lahko odkriješ nov zvok, in kdo bi jim zameril glede na to, kaj vse so kasneje doprinesli s svojimi eksperimenti.

Prvo močno sceno, ki se je uveljavila v svetu, je predstavljal berlinski free jazz moment s Petrom Brötzmannom na čelu, korak dlje pa je stopilo rojstvo krautrocka ob vzporednem delovanju raziskovalcev, kot sta, sicer Francoz, Pierre Schaeffer in Karlheinz Stockhausen, ki sta med prvimi začela komponirati elektronsko glasbo, glasbo iz globin mašin in musique concrete, komponirano glasbo, strukturirano s pomočjo predobstoječih posnetkov.

Rojstvo Kraftwerk moramo tako nujno osmišljati hkrati z vplivom britanskega rocka v obliki krautrocka in tehnološkega napredka, ki je sploh dopuščal razvoj elektronske glasbe, kar je Kraftwerk postavilo na mesto, s katerega so jo lahko začeli oblikovati. Kraftwerk so prvi električni otroci, so tisti, ki niso začeli z ustvarjanjem glasbe zgolj zaradi podajanja izkušnje vsakdanjega doživljanja življenja, pač pa zaradi raziskovanja zvočnih meja samih; radovednosti, kam jih lahko ta pot odpelje; zaradi koncepta, vsebine muzike, ki je hkrati tudi njen način in ogledalo; zaradi muzike, za katero bi na prvo žogo lahko rekli, da ravno zaradi svoje forme, načina kako je-v-svetu, kakšne globlje vsebine pravzaprav sploh ne more posredovati. No, da temu ni tako, je dokazal tudi včeraj obiskani šov Kraftwerk 3-D v mali dvorani Tivoli. Ampak na kakšen način?

Glede na to, da gre za eno izmed starejših zasedb, ki ji danes že lahko rečemo kultna zasedba, je težko pisati o revolucionarnosti njihove glasbe danes, v danem trenutku, čeravno so letos prejeli celo Grammyja za najboljši plesni/elektronski album. Ampak ne, ne gre za to, njihov nastop, njihovo projekcijo, moramo obravnavati podobno kot dokumentarni film; že sama režija, dramaturgija koncerta napeljuje na to ravno, ves čas sklopno podajanje skladb od enega do drugega albuma. Celoten nastop se v bistvu kaže kot njihov 3-D katalog. In to kakšen katalog! Že pred vstopom v dvorano so namreč vsi obiskovalci prejeli 3-D očala, s katerimi so lahko sledili šovu, in res od prvega do zadnjega komada, skupaj kar dve uri, so se vsi lahko priklopili na svoje možgane v kadi, možgane Kraftwerk. Kot je bilo pričakovati, so nas najprej popeljali skozi krajine albuma Computerwelt, nato Die Mensch-Maschine, pa Autobahn, Radio-Aktivität, Electric Cafe, Tour de France Soundtracks ter Trans Europa Express. Prav vsaka izmed obiskanih krajin pa je preko izvajane glasbe in predvajane projekcije predstavljala svoj specifičen duh časa, kar je bilo navsezadnje tisto, kar ob takšnemu šovu predstavlja dodano vrednost. V dve uri strnjen sprehod od fascinacije nad avtocesto, železnico in vlaki, obeleženja dela madame Curie, vožnje s kolesom od Eifflovega stolpa vse do Pirenejev in osmišljanja človeka mašine se je izkazal za odličen nostalgičen prerez in odsev, ki hkrati ponuja odgovor na vprašanje, od kod smo prišli, ter hkrati odpira novo vprašanje, kam pravzaprav gremo.

Ena izmed glavnih posebnosti koncerta je bila zagotovo izvedba skladbe Die Roboter, s katero so na odru četverico, ki danes stoji za imenom Kraftwerk, zamenjali štirje roboti, ki so simulirali svoje brate, sluge in rabotnike tega sveta, ljudi. Konec koncev, Kraftwerk-ljudje ali Kraftwerk-roboti, vseeno je, kdo ves čas stoji na odru, pomembneje je tisto, kar tisti na odru sporoča. Zato ne moremo zaključiti drugače, kot z izjavo, da je bil koncert čudovit nostalgičen izlet, ki je zgodbo Kraftwerk predstavil skozi luč duha časa ter obenem skozi metodologijo sodobne tehnologije, s čimer se naša Elektrarna še danes zadržuje v polju aktualnega.