Kino Šiška, Ljubljana, 3. 7. 2023

V ponedeljek, 3. julija, je po desetih letih na enega od ljubljanskih odrov, tokrat na šišenskega, znova prispel ameriški indie rock glasbenik Kurt Vile. Pevec in multiinštrumentalist je znan po svojih lahkotno zvenečih komadih z izpovedno, nekateri bi rekli poetično vsebino. Glasbenik črpa inspiracijo pri Neilu Youngu, Brucu Springsteenu, Tomu Pettyju in podobnimi glasbeniki, kar ni zanemarljiv podatek. Tudi Kurt Vile se namreč dokazuje s svojim značilnim glasom in načinom petja. Prav tako na folk zveneče komade aplicira svojo osebno, pogosto melanholično noto, in vseskozi deluje skromno in zadržano. Glasbenik se pri izdajanju muzike ne ozira na trende, s čimer potrjuje svojo avtentičnost, ob tem pa mu uspeva vabiti mnogo poslušalcev – tudi na naši frekvenci ga ne slišimo malokrat. Nazadnje je navdušil s plato (watch my moves), odeto v preproste kitarske linije in doživljajsko izpovedna spremljajoča besedila. 

Koncert v dvorani Kina Šiške je ob osmi uri odprla belgijska folk kantavtorica, ki ustvarja pod imenom Camille Camille. Glasbenica je sama, bosa in z akustično kitaro v rokah dejala, da je tokratni večer zanjo čast, saj je že pred leti igrala prav v Ljubljani, toda tedaj na ulicah in v parkih. Predstavila je glasbo s plate Could You Lend Me Your Eyes, ki jo je izdala pred dvema letoma, pa tudi nekaj novega materiala. In prav prikladno še enemu poletnemu deževnemu večeru v Ljubljani je pod modrimi žarometi odpela kopico melanholičnih pesmi. Podobno, kot je kapljanje dežja lahko kar monotona reč, so tudi komadi Camille Camille precej neimpresivni. Vsi so namreč narejeni po istem kopitu – so nekakšen skupek otožno umirjenih melodij in precej baladastih besedil – toda kot je lahko dež na drugi strani tudi nekaj prvobitno lepega, nas pevka hkrati pritegne s svojim osupljivo čistim glasom. Tako se je kar nekaj vrst Katedrale napolnilo z ljudmi, ki so sede v tišini prisluhnili prednastopu, in ne bi nas čudilo, če se je ob nežnosti njenega glasu komu naježila koža. Že ko prvič prisluhnemo Camille Camille, je jasno, za kakšno glasbo gre, toda v živo pride njena milina še toliko bolj do izraza.

Petnajst čez deveto nas je neučakane na odru pozdravil Kurt Vile v spremljavi svojega benda The Violators, in sicer Jesseja Trbovicha s kitaro, Kyla Spencerja za bobni in Adama Langellottija z basom in klaviaturami. Koncert so odprli s psihedeličnimi zvoki hipnotičnega komada Palace of OKV in Reverse. Hitro se je pokazalo, da se bo Kurt Vile tudi v živo izkazal in da so The Violators prav hudi nažigači.

Koncert je bil kar dobro zastavljen, z njim pa Vile ni predstavljal le najnovejše, lanskoletne plošče (watch my moves), temveč je vanjo vpletel še miks starejših komadov. Ob tem je vzdrževal zvočno dinamiko med bolj umirjenimi, nemara na trenutke skoraj preveč zaspanimi komadi, pa tistimi bolj razživetimi, tako inštrumentalno kot vokalno. Bil je torej nekakšen miks med indie pop komadi in komadi, ki so nas s kitarskimi rifi in sinti popeljali v svet skorajšnje psihedelije.

Dvorano so zapolnili vsi od majhnih otrok pa do mladih, starejših in še starejših. Slišati je bilo tudi kar nekaj tujcev, ampak so bili vsi skupaj skoraj popolnoma statični. Večinoma se je publika sramežljivo lahno zibala na melodije, in še ko je Kurt Vile pred enim komadom naročil, da je v pogodbi zapisano, da se na ta komad pleše, se publika ni kaj dosti razživela. Tudi na odru vseskozi ni bilo kaj dosti razgibano, kar se pravzaprav čisto ujema s sproščeno naravo Vilovih komadov, kljub temu pa bi lahko vzpostavil malo več komunikacije tako med glasbeniki na odru kot tudi komunikacije s publiko, da bi odrska prezenca obiskovalce bolj potegnila v samo doživetje koncerta.

Na ponedeljkovem koncertu smo lahko občudovali kitarsko brenkanje Kurta Vila. Skoraj ob vsakem novem komadu so si glasbeniki na odru zamenjali kitare, tako da je Vile igral na vsaj tri različne sorte, ob čemer pa je najbolj osupnilo, kako intenzivno razgiban zvok je znal ustvariti na akustični kitari, ko je burno drsal po njenih strunah tudi ob tistih bolj vreščečih komadih.

Nekje na polovici koncerta so The Violators zapustili oder in prisluhnili smo samo Vilu. Odigral je dva komada – to sta bila Runner Ups in How Lucky, ki ju vodijo stavki o izgubi, bolečini, obupu, minljivosti in pa o toku življenja nasploh. Zvok je takrat postal čistejši, vokal izrazitejši, tako so tudi spremljajoča besedila stopila bolj v ospredje in razjasnilo se je njegovo poigravanje z vokalnimi poudarki. Komad How Lucky v studijski različici morda malce lepše teče, ker je precej sentimentalen, pri čemer se ravno ta občutljivost bolje izrazi v čistejši, studijski izvedbi, odeti v pestrejšo inštrumentacijo. V tem solo bombončku je Kurt Vile nedvomno zaobjel občutljivost svoje muzike in s tem lastno distinktivnost v glasbeni sceni.

Vrhunec ponedeljkovega koncerta so nedvomno bile kitarske solaže – takrat, ko je sključen Vile kar še in še gonil po kitari, takrat, ko je njegov obraz popolnoma zatajil za dolgimi kodrastimi lasmi. V teh trenutkih je dvorano energijsko nabil predvsem še kitarist Jesse Trbovich. Jasno se je publika najbolj vznemirila, ko so zaigrali komad Pretty Pimpin – komad, ki je požel največjo popularnost na vseh možnih platformah. Tudi zaključek koncerta je bil premišljen, ponudili so namreč prav hudo psihedelično dozo kitarskih linij s komadom Hunchback, ki je bil verjetno eden najbolj energično odigranih komadov večera z gromovitim vokalom, hrupnimi bobni in močnim basom. Po pričakovanjih studijske izvedbe je bil tudi na odru dobro izpeljan dolg inštrumentalni odsek komada. 

Nekaj trenutkov kasneje se je zasedba po požetem aplavzu in spodbudah publike za bis vrnila na oder ter odigrala še tri komade z različnih plat. Zadnji je bil komad Punks in the Beerlight, podobno raztreščeno odigrana priredba komada benda Silver Jews. Prvotni sklep večera bi vendarle bolje potegnil črto koncerta. Zadnji trije komadi so bili namreč večinoma bolj umirjeni in niso pustili tistih občutkov vzhičenosti, ki jih pogosto pričakujemo ob koncu koncerta.

Nastop Kurta Vila in skupine The Violators ni bil nikakršen kuriozum, bil je namreč točno tak, kot bi ga pričakovali po poslušanju studijskih komadov. Ponudil ni prav nič več, pa tudi nič manj, kot bi si lahko zamislili. Izvedbe v živo se zlahka primerjajo s posnetimi komadi – v živo pač ni bilo neke navdušenja vredne odrske navzočnosti. Nastopil je le ravno tako simpatičen Kurt Vile, kot bi ga pričakovali, The Violators pa so koncert poživeli s svojimi očitnimi zmogljivostmi glasbene hrupnosti.

Foto: Kino Šiška