Channel Zero, Ljubljana, 6. 11. 2022

V običajnih vikend paketih raznorodnih dogodkovnih ponudb je opisna skovanka »kozmično outsiderski nedeljski večer« nekaj, česar povprečna alter lutalica težko ne zagrabi s popolno vnemo. Pričujoča je tokrat napotovala v metelkovski nulti kanal, na intrigantno, že sploh v glasbeno outsiderstvo zapriseženo serialko Level Up, ki jo kurira in neguje Nik Drozg, radijski kolega in zagotovo eden najplodnejših domačih koncertnih organizatorjev. Zgoditi se je imel in zgodil se je dvojni koncert, razpolovičen po stilski, estetski in muzikalno-temperamentni središčnici, pa znova združen natanko v svojevrstnem outsiderstvu vseh nastopajočih. Najprej, zdaj nemara že véliki Andrej Fon v preobleki Olfamoža, multipraktičnega sekljalnika kantavtorskih klišejev, za njim pa Rea Dubach, Mirko Schwab in Lukas Rutzen, švicarsko-nemška postava, ki tvori halucinogeno razbijaški idiom benda Omni Selassi.

Fona je verjetno škoda posebej predstavljati, saj je RŠ-evska sodelavska in poslušalska svojat v zadnjih letih vzljubila praktično vse, česar se je dotaknil. Njegov vse razen skromen inštrumentarij, postavljen na samo plesišče, na obči nivo, je nagovarjal že sam na sebi. Še bolj kot sicer pa v živih nastopih postane jasna nekakšna premetena ljudskost njegove, sicer konsistentno absurdistične lirike. Fon namreč izredno rad opravlja z vsakdanjimi, predvsem pa nazornimi, relativno lahko doumljivimi temami in občutji, še raje pa jih nadvse pretkano zvozi v duhovite eskapade smiselno nesmiselnih liričnih tvorb. A priljudnost v zadnji instanci skoraj vedno obstane, zakaj umetnik v svoji besedi le redko podleže nepragmatičnim abstrakcijam. Vsa domiselnost, vsa sila in smoter so venomer razpoznavni, kar precej jasno naznanja že vseprisotnost spontanih krohotov in radostnega šušljanja med publiko. V živo je Olfamoževo gobezdanje pač še toliko bolj občutno in povedno.

Vedno bolj se zdi, da je Olfamož pravzaprav najvernejši sodobni podaljšek tistega zlatega brecljastega kantavtorstva, s ključno razliko v tem, da je sam dodobra udomačen v praksi glasbene improvizacije, v modusih obrobnega in najpredrznejšega muziciranja. Prav tako Fon daje vtis, da izhaja iz danes že precej redke ustvarjalske pozicije, ki jo prvenstveno definira globinski odnos s širšo aktualnostjo družbeno-političnega polja in z večplastnostjo konceptualno-metodološkega razvoja znotraj procesa ustvarjanja. Outsiderstvo Olfamoža tako ni zgolj njegova obča neobičajnost, temveč tudi tisto ključno udobje in lucidna okretnost v njem. Je praktično docela neobremenjen s prekomernim estetiziranjem in/ali kičastim razmazovanjem (odrske) prezence, poleg tega pa je predanost, s katero pristopa k snovanju in izvajanju svojega materiala, že skoraj neprimerljiva.

Drugi in poslednji akt večera, švicarsko-nemški bend Omni Selassi, smo pri nas nazadnje lahko slišali na zadnji ediciji festivala Ment, konec septembra pa je izdal tudi svoj studijski prvenec, naslovljen Dance or Dye. Predkoncertno utapljanje v slednjem je lahko dokaj varljiva gesta, saj bend v živo do napisanega materiala pristopa nekoliko drugače. Aranžmaji so spretno predrugačeni, forma komadov pa pravzaprav precej temeljito prezračena. Trio si napravi znaten prostor za koketiranja z nepredvidljivostmi in sporadičnimi premetavanji osnovnih motivov in šablon.

Nasproti temu, kar lahko slišimo na novi plošči, je izraz Omni Selassi v živo naravnan bistveno bolj perkusivno. Dvojnost bobnarske senzibilnosti je naravnost vpadljiva, saj razbijaštvo Mirka in Lukasa ne sloni zgolj in samo na dinamičnem ojačevanju. Njuno, že v osnovi izrazito ubrano muziciranje tvori prekanjene poliritmije in dionizične perkusivne gmote. Nemalokrat pronicljivo uideta v krautrockerski motorik, a tista integralna gonilnost je tu izdatno poovinkarjena, godba je veliko bolj variabilna in dinamično fluidna. Fluiden je bil tudi sam set – bend je dobro uro švasal brez znatnejših tišinskih postojank ali premorov, med komadi so prehajali gladko in domiselno.

Prav tako velja omeniti, da Omni Selassi izkazujejo čudovito tenkočutnost za igre s teksturami in vsebinski razvoj, ki obhaja striktno melodično dramaturgijo ter bolj ali manj predvidljiva napetostna zategovanja in katarzična odvozlavanja. Je pa res, da se je v, sicer prvotno zapeljivi, časovno do poda razvlečeni medigri pokazalo, da za prakso spontanega nojzerskega dopolnjevanja in detaljnega igračkanja z zvočnostjo vselej niso nadpovprečno podkovani. Vsaj ne toliko, da bi v daljših, formalno neobremenjenih pasažah lahko ostali vznemirljivi do samega konca. Manko tiste odločilne ostrine in iznajdljivosti v spontanosti torej, saj je med pragmatičnimi godbenimi dopolnjevanji in malone brezpredmetnim balastom neizmerno tanka meja. 

Z grajami v tem primeru ne bi bilo primerno zaključevati, saj je Omni Selassi vselej bend takšnega tipa, ki ga v domačem, še zlasti prvenstveno kitarskem miljeju malenkost pogrešamo. Torej bend, katerega koncerti niso zgolj poskus gole reprodukcije zvočnosti studijskih posnetkov, temveč nekoliko bolj svobodomiselni in senzibilni poskusi kolektivnega muziciranja. 

**Foto: Izak Kermc