Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška, 26. 1. 2019

Življenje je življenje je življenje, življenjska borba je življenjska borba in naši ideali so slabo merilo za standarde, s katerimi osmišljujemo svoj obstanek. A nič zato, ker je življenje življenje, se kdaj pa kdaj lahko znajdemo tudi v vlogi Tylerja Durdena iz filma Fight Club in smo vsaj za trenutek točno tam, kjer želimo biti. Samo tisti, ki je občutil bridkosti bolečine, lahko iste bridkosti dalje zadaja z resničnim užitkom. In po takšni poti ste se vi, dragi moji, tokrat znašli ob pripovedi o osvobajajočih razsežnostih mošpita na koncertu dvojca Lightning Bolt.

Preteklo soboto sta zagrebško Močvaro namreč obiskala verjetno eden bolj norih bobnarjev vseh časov Brian Chippendale in basist Brian Gibson oziroma dvojica Lightning Bolt. Gre za enega tistih že kultnih noise rock bendov, čeprav jima v primerjavi z ostalo noise rock sceno delamo krivico, ko ju tiščimo v predalček, saj njuna muzika daleč presega izraz zgolj še enega noise rock benda. Njuni živi nastopi so namreč popolnoma edinstveni pa ne zato, ker bi bila Lightning Bolt glasna, čeprav to resnično sta, temveč ker sta poleg tega, da sta v odlični formi in super uigrana ter povezana med seboj, v času koncerta predvsem eno s publiko. Vsak atom njunih životov se poveže v glasbo, ki jo v določenem trenutku izvajata, vsa njuna glasba pa prežema telesa poslušalcev vse od prvega odigranega tona dalje. Lightning Bolt sta bas in boben v najboljši možni formi.

Pred koncertom Lightning Bolt je nastopila dj. flugvél og geimskip, po slovensko letalo in vesoljska ladja, vzhajajoča zvezda nad Islandijo, ki je do nastopa dvojice še zvenela zanimivo, a se je že po nekaj dneh izkazala za ne posebej zapomljivo. Svojo glasbo opisuje z izmišljeno žanrsko oznako horror elektronike, ki niti ni zares spooky ali strašljiva, prej nekoliko smešna in rahlo čudna, pa spet ne zato, ker bi bila resnično čudna, temveč ker avtorica zavestno stremi k takšnem vtisu. Prva asociacija ob njenem nastopu je bila, da gre za glasbeni izraz, ki je še najbližje hibridu bendov The Residents, Yoko Ono in techna. Ljubko, a nič posebej izjemnega, o čemer se boste lahko sami prepričali že v petek ob njenem nastopu v sklopu festivala Ment.

Zdaj pa se vrnimo nazaj k Lightning Bolt in njunemu tokratnemu koncertu. Zagrebška Močvara je bila zabasana do zadnjega kotička, zato duo ni nastopil pod odrom, kot je to zanju običajno, a kot smo omenili že zgoraj, to ni uspelo prekiniti odlične vezi med nastopajočima in publiko. Poslušalci v prvih vrstah, med katerimi je bila tudi avtorica tega besedila, so namreč doživljali ekstazo. Vsak vnovični Chippendaleov udarec palice ob opno je pomenil rast evforije in vzburjenja med poslušalci, vse dokler se ti niso začeli na polno odrivati in zaganjati eden v drugega. Pogo vedno vzbudi nejevoljo v ljudeh, ki v njem ne sodelujejo, ampak hej, ne moremo biti vsi ves čas srečni … in če ste imeli priložnost videti nasmeške na obrazih ljudi v mošpitu, potem razumete ... Takšno zadovoljstvo prekosa celo orgazem, gre hkrati za individualno izkušnjo posameznika, ki odriva ves svet od sebe, in za skupnostni moment med posamezniki, ki se z mirom v srcu zanesejo na druščino okoli sebe, ji zaupajo, saj vedo, da bo nekdo vselej kril njihov hrbet. In poleg hrbtov pobliže spoznal še nosove, ustnice pa vedno aktualne točke pod rebri. Ampak nič zato, tako naši protagonisti vsaj kdaj pa kdaj kaj konkretnega občutijo. Ni vsak dan praznik katarze, in kaj bi sploh lahko bilo še boljše od spominkov v obliki modric in prask?

Ker smo Lightning Bolt v živo doživeli že nekajkrat, lahko navržemo tudi, da je šlo v Močvari za izjemno posrečen nastop, vsak ali predvsem z vidika ozvočenja. Čeprav je bil koncert glasen kot hudič, tega med koncertom nismo zares občutili, kar je omogočilo še toliko več užitka in ugodja. Slaba stran tega je bilo spoznanje po koncertu, da nam grozi tinitus, šumenje v ušesih se namreč tisto noč zlepa ni poleglo.

Mošpit je treba razumeti kot življenje, najboljša stvar na svetu je imeti okoli sebe dobro ekipo in hudo se je vsake toliko počutiti doma znotraj divje množice ljudi ... To je tisto, kar potrebuje Tyler Durden, ki prebiva v vsakem izmed nas. Daj in vzemi, vzemi in daj, Lightning Bolt sta bend, ki zagotovo da, nazaj pa dobi, ne da bi moral za to prositi, vse pride povsem organsko v vzajemnem momentu popolne sreče in zadovoljstva. Škoda, da sta na tokratni evropski turneji izpustila Slovenijo, saj bi tudi naši sceni kdaj pa kdaj prav prišel konkretnejši preporod, pa čeprav le za en večer. Dokler jih od samega vzhičenja ne fašete po licu, niste še ničesar doživeli. Zatorej bodite pozorni na to, kdaj bosta Lightning Bolt spet v bližini, in si z obiskom njunega koncerta naredite uslugo. Prav je, da svoje telo sem in tja malo prekrvavite.