Klub Cankarjevega doma, 7. 10. 2014

V Cankarjevem domu je po nekaj mesecih, odkar je v Gallusovi dvorani gostoval brazilski mojster Caetano Veloso, zopet prišlo do popolnoma luzofonskega večera, ki smo mu bili tokrat priča v okviru cikla Cankarjevi torki. Nekako pavšalno bi lahko – predvsem zaradi jasnosti – označili včerajšnji večer, katerega osrednja in pravzaprav edina točka je bila pevka in kitaristka Lula Pena, kot večer portugalskega fada v specifični, nekako že kar postmodernistični obliki. A več o tem v nadaljevanju.

Na svojem prvem albumu z naslovom Phados, izdanim leta 1998, je Lula Pena v sicer svojevrstni, a še vedno tradicionalni maniri odpela fadistične standarde Amalie Rodrigues in Joséja Afonsa, spet druge, denimo pesmi Caetana Velosa, Chica Buarqeja in Cesarie Evore, pa je v tovrstno obliko na svojstven način pretvorila. Svoj drugi album Troubadour, s katerega je črpala veliko večino včeraj odpetih pesmi, je po dolgem premoru izdala leta 2010 in je pomenil jasen odmik od linearne fadistične smeri, ki si jo je zadala na svojem prvencu. S takšno – specifično - interpretacijo tradicije fada pa se je slovenskim poslušalcem Lula Pena predstavila tudi na včerajšnjem koncertu.

Ker je bil tokrat dogodek poleg serialke Cankarjevi torki tudi del odvijajočega se Mesta žensk, je bil temu primerno bolj poln in stoli niso bili postavljeni okrog miz, temveč so zrli neposredno proti odru. Penina želja je bila tudi ta, da se koncert, ki ga je pevka začela s pesmijo Quanto é doce Joséja Afonsa, odvije v enem kosu in da medtem nihče ne zapušča prizorišča. S tem je pridobila na intimnosti in nekakšnem vzajemnem spoštovanju, ki ga je ob svojem koncertu od svojih poslušalcev tako tudi jasno zahtevala. In ga tudi dobila.

Obenem pa je bila tovrstna enotnost koncerta tudi nujni predpogoj, povezan z njenim načinom igranja, njenim interpretiranjem pesmi, združenih v daljše, več-kot-desetminutne pasaže. Te v svojem bistvu pridobivajo pomen svojevrstnega postmodernističnega palimpsesta, saj v njih spaja različne tradicije in iz njih ustvarja nove enote, ki svoj smisel črpajo predvsem iz vedno nove in drugačne izvedbe ter dinamične notranje povezave narativne linije. Na koncertu, ki ga je Pena zaneseno izvajala s svojim celotnim telesom, je tako preko različnih pesmi, od klasičnega fada v pesmih Amalie Rodrigues As Penas in Libertação skozi prisvojitve španskih melodij do tradicionalnih napevov, kot sta bila denimo Cantigas de Maio in Dá-me uma gotinha de água iz pokrajine Alentejo, tkala večje enote, zvezane v že kar razbohotene vence čustvenih pozivov, ljubezenskih tožb in labirintov človeških željá. Ravno s specifičnostjo svojega nastopa pa tudi poslušalcem ni dopuščala, da bi jo po vsaki pesmi zmotili s ploskanjem, s tem pa je tudi njim samim dopustila, da se v daljšem valovanju njenega glasbenega asociativnega toka ne izgubijo v utrujajoči se izmenjavi ploskanja in posvečanja estetskemu užitku.

Začetna sramežljivost pevke se je z vsako minuto koncerta razpuščala in tako je tudi zadnji kolaž pesmi, sestavljen iz Amaliinega Fria Claridade in Velosovega O quereres pomenil vrhunec večera, kjer se je v največji meri pokazala Penina zmožnost odlične interpretacije ter čustvenega vživetja v zapeto. Po daljšem aplavzu je po slabi poldrugi uri koncerta sledil še bis, kjer je pevka svoj včerajšnji nastop zaključila v čutni izvedbi še ene Amaliine klasike z naslovom Estranha forma da vida.

Jasna umetniška usmeritev postfadistične godbe, znotraj katere so delci različnih tradicij spojeni v širše in kompleksno zgrajene pesemske strukture, ter predvsem njena suverena koncertna izvedba, sta včerajšnji koncert napravila za izjemno uspešnega, možnost glasbenice, da pa tako s tehničnimi kot neposredno estetskimi vplivi omogoča poslušalcu intimen vpogled v proces njenega ustvarjanja, pa je na piscu te recenzije pustil vtis, ki ga v Klubu Cankarjevega doma ni doživel že vse od leta 2009, ko je v njem nastopil silovit trojec Reijseger/Godard/Biondini. Ali če za konec uporabim kar dvostišje Penine pesmi, ki odlično opiše njeno lastno glasbeno ustvarjanje, predvsem pa vpliv njenih pesmi na poslušalce: »Dentro do labirinto, o que eu sinto eu sinto.« Ali poslovenjeno: »Znotraj labirinta čutim, kar čutim.«