Dvorana Gustaf, Maribor, 1. 9. 2012

V deževni soboti se je v Mariboru pod okriljem Evropske prestolnice kulture pod patronažo Goethe Inštituta zaključil cikel As We Speak, umetniško programska platforma nemške kulturne ambasade, ki je zvenela skozi fragmentarnost in izmaličenost zvočnega spomina nosilcev zvoka in naprav za njegovo reprodukcijo. V središče dogodka sta bila namreč postavljena gramofon in vinilna plošča, kultna objekta kulturne in zabavne industrije, ki ju je s prihodom digitalne ere glasbena industrija že pošiljala na smetišče obledele tehnologije, a sta se v zadnjih letih vrnila z vso ostrino ironije. Gramofonarstvo oziroma turntablism danes seveda največkrat umeščamo v kontekst kulture hiphopa in sodobnih plesnih godb, vendar pa ga moramo zgodovinsko nujno motriti skozi zvočne eksperimente avantgard, od 'Cartridge Music' iz leta 1960 Johna Cagea in zlomljene glasbe Milana Knižaka vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je gramofonarstvo v improvizirano glasbo vnesel danes vsestranski in čislani umetnik Christian Marclay. Njemu so na samosvoje načine sledili številni sledilci, denimo Otomo Jošihide, Philip Jeck, Janek Schaefer in drugi, med njimi pa definitivno izstopa ime kanadskega sukača, improvizatorja Martina Tétreaulta. Slednji je v svojem delu združil princip fragmentacije, zvočnega kolaža s skritimi šumi mašine same, to pa je hkrati tudi grobi oris njegovega koncerta s švicarskim gramofonarjem Jokom Lanzem. Dvojici se je v sedmih dneh pridružil še berlinski gramofonar in improvizator Ignaz Schick, dober znanec naših odrov, s katerim so vodili glasbeno delavnico eksperimentalnega gramofonarstva za najstnike, katere predstavitev je bila dan pred pričujočim koncertom. To je bil hkrati dan odhoda Ignaza Schicka, zato se je napovedan dogodek meni rahlo pretencioznega naslova 'Turntable Titans' odvrtel zgolj s koncertom dueta Tétreault in Lanz.

Koncert se je odvil v Dvorani Gustaf, ki se je v teh dneh osamosvojila znotraj mariborske Pekarne. Pri tem bode v oči in ušesa dejstvo, da so Nemci z lahkoto sodelovali s prostorom znotraj Pekarne, medtem ko se je domača programska srenja znotraj EPK-ja od mariborskega središča neodvisne kulture večinoma ignorantsko ogradila. Koncert je bil za tamkajšnje razmere dobro obiskan, štel je približno trideset ljudi, ki so se mirno družili z nastopajočimi, kar je dalo celotnemu koncertu sproščen, a hkrati tudi občasno nevaren neobvezen značaj. Slednje bi se dalo odpraviti že z bolj domiselno postavitvijo drugače razpršene publike v prostoru in s tem doseči bolj osredotočeno okolje poslušanja. Tako pa smo bili vsaj v začetku nastopa deležni tipične umetnosti debatiranja, ki pa sta jo vendarle prek intenzivnega nastopa Tétreault in Lanz uspela preusmeriti v zbrano poslušanje.

Slednjega sta ustvarila z intenzivnim prežemanjem dveh estetik, pristopov h gramofonarstvu. Joke Lanz je znan član kultne švicarske nojzerske in performerske druščine Schimpfluch-Gruppe, hkrati pa je v nojzerskem podzemlju cenjen po svojih intenzivnih dadaističnih nastopih kot Sudden Infant. V zadnjih letih pa pod lastnim imenom nastopa tudi kot eksperimentalni gramofonar skozi improvizacije z različnimi glasbeniki. Osnova njegovega ustvarjanja z gramofonom leži v hitrem zlivanju in soočanju raznoterih zvokov iz vinilnih plošč, v rapidnih prehodih in hitrih reakcijah ter v radikalni manipulaciji teh virov. Veteran Tétreault pa se je od intenzivnega kolaža raznoterih zvočnih virov in manipuliranih citatov v primežu dekonstrukcije zvočnega spomina odvrnil že v sredini osemdesetih in se osredotočil zgolj na zvočenja internih mehanizmov in površin gramofona, na šum in interferenco, ki jih dosega z manipulacijo igle, odjemnikov, prepariranih vinilnih plošč, uporabo različnih predmetov ter malih elektronskih naprav. S tem Tétreault izraziteje stopi v zvočni svet sodobne elektronske glasbe, ki je na pričujočem nastopu dominiral in posrkal vase Lanzove vnose raznoterih zvočnih  elementov s plošč ter jih v sozvočju in skozi soočanja spremenil v zvočno teksturo. Duet je v tem zlitju deloval navdušujoče odzivno, čeprav se je znotraj daljše improvizacije občasno fokus rahlo izgubil v fragmentarni naturi same glasbe. Če je Martin Tétreault s svojimi premišljenimi manevri ustvarjal podstat same glasbe in večinoma krojil njen tok in dinamiko, pa  mu je Lanz imenitno sledil in odgovarjal v stari dobri improvizatorski maniri 'klica in odziva'. Skupaj sta ustvarila pregibno zvočno tkivo, polno zasukov, pospeševanj in umiritev, zgoščevanj in redčenj. Vanj so vstopali številni šumi in poki, interference in cviljenje povratnih zank, mednje pa so se vtirale zvočne zanke, zamolkla pulziranja, raztelešeni ritmi in gneteni fragmenti raznoterih glasbenih usedlin, raztelešeni v svojih žanrskih okvirih. Čeprav je glasba na površju delovala fragmentarno v svoji osredotočenosti na posamične elemente, pa jo ravno ta razbitost in sunkovitost skozi živo odrsko prezenco obeh nastopajočih in intenzivnost njunih akcij vpenja v celovit kontekst. Ta kontekst nas intenzivno nagovarja skozi svojo heterogenost in skozi intenzivna premeščanja. V njih se skrivajo plasti in usedline celotnega razvoja gramofonarstva oziroma uporabe gramofona kot glasbenega inštrumenta. Tako imenovano eksperimentalno gramofonarstvo vsebuje sledi avantgarde kot sledi popularne kulture, vse do lika sodobnega DJ-a. Vendar pa se skozenj nenehno vršijo premeščanja in preizpraševanja teh pristopov, v tem pa leži njegov kreativni potencial. Ker je bil koncert v osnovi najavljen kot trio in je ne nazadnje obljubljal nastop trojice skupaj z Ignazom Schickom v različnih formacijah, leži škoda tega imenitnega dogodka le v tem, da se nastopajoča nista odločila še za krajše solistične nastope. S tem bi nam lahko intenzivneje izluščila raznolikosti v njunem ustvarjanju, ki sta se tako imenitno pregnetla znotraj njune skupne improvizacije ...