Matter in PTČ
Gala hala, Ljubljana, 3. 7. 2024
Zadnje leto je bilo, kar zadeva koncerte Matter, zelo skopo. Njihov edini ljubljanski nastop je bil za božič v Cvetličarni, nazadnje pa so nastopili februarja v Velenju. Zato je bil sredin koncert na letnem vrtu Gala hale napovedan že maja in tudi malodane razprodan. Brez kakšnega Juniorja, CPTLJ in tako dalje, ki v zadnjih letih privabljajo največ ljubljanskega mladeža – predskupina je bil veliko bolj nišni PTČ.
Najbolj pereče vprašanje, ki smo si ga ob tem dogodku postavili, je, ali gre morda za labodji spev skupine, ki domača prizorišča polni že skoraj celo desetletje. Levanael je namreč polno zaposlen z RotorMotor, Dacho s starševstvom, govori pa se tudi o solo albumu Tunje. Toda ker so nas fantje že z Better, s Haosom in nato še z Omažem vedno znova presenetili in dodali vsakič novo in boljše poglavje svoji zgodbi, smo tudi tokrat potihem upali, da bomo slišali kaj novega. Hkrati ne smemo zanemariti pomena tega »velikega« koncerta za duo PTČ, ki mu je Matter verjetno najbližji slogovni vzor in subkulturni soigralec. Lahko bi rekli, da je dobršni del Matter publike potencialna PTČ publika. V njunih inštrumentalnih podlagah prepoznamo minimalistično osnovo ter v besedilih marsikakšno zelo posredno poetiko in šaljiv slengovski elitizem, vse znane vzvode Kamničanov.
V nekaterih pogledih je PTČ povsem drugačen projekt. Ko smo ju lani poslušali na vrtu Gala hale, sta imela s seboj manjši »sedeči« bend. Ta butičnost je bila kljub nežnosti zelo všečna. Ker so inštrumentalne podlage zelo minimalistično low-key ali razredčene in nestanovitne, da sta v ospredju njuna glasova, je kljub neizpiljenosti poteza podprla igrivost verzov in filozofijo ustvarjanja za majhen krog poslušalcev. Toda že takrat ju je klepetava publika vrta kar nekoliko preglasila. To se je zgodilo tudi tokrat, še bolj, ker je bila publika veliko večja in ker s seboj nista imela benda, prizorišče na prostem pa je že samo po sebi akustično nehvaležno.
Nista odrapala veliko starih hitov, suvereno sta odpela kakšen intermezzo, s seboj pa sta imela tudi buraze za posamezne fičeringe – Vazza, Fan$teja in Ezro. Komad z Ezro je bil sicer zelo slovensko starošolsko rapersko pridigarski, komad Kiki, za katerega je inštrumental ustvaril Latenightprada, pa je zavoljo spevnosti in plesnega ritma požel bučnejši aplavz. V novejših komadih še vedno najdemo dobre intelektualne kajle »moji frendi ludi – tvoji žulji v peti na goodie sm z vsemi tvoja mala je – « in simpatične slike ufuranega najstništva »100 sklec – pol pa grem na dejt, končaš ob petih – js pridem mal prej.« Kar jih povezuje z Matter, so navidezna intuitivna sosledja in v čisto subjektivnost zapletena motivika, pa tudi samozavest kakšnega zanalašč prismuknjenega verza. Takšno brihtnost v slovenskem novem rapu premore le še Sadye.
Uspešnost samega nastopa težko ocenimo. Odgovor publike je variiral od komada do komada, glede na to, kako jasno je bila razločljiva inštrumentalna podlaga. Toda kmalu se je izkazalo, da to ni le težava PTČ, temveč samega ozvočenja, akustike prostora in izvajane glasbe, ki jo nosijo predvsem močni basi in vokali. Da se oboje skupaj ne zlije v neposlušljiv šum in da smo bili prikrajšani nadležnega resonančnega piskanja od vokalnih efektov, je bilo treba žrtvovati srednje in visoke frekvence. V prostoru brez strehe, kjer se že tako večina valovanja izgubi v nebo, smo v sprednjih vrstah poslušali komade skoraj brez sintlinije. Verjetno bi lahko dežurni tonski tehnik Shao pojav še bolje pojasnil, važno je poudariti le, da vrt rap koncertom, kot kaže, ne leži.
Matter so izvedli koncert, kakršnega še nismo slišali. Vedeli smo, da so pred koncertom vadili, zato je bilo res škoda, da so se kar nekajkrat hudo zmotili, čeprav lahko veliko napak spet zvalimo na akustiko in zvok. Dvomimo, da je Tunja sploh slišal podlago skladbe Aurora, ker nas sicer ne bi prikrajšal za ikoničen vpad »Big beng, beng beng, Aurora, Aurora.« Toda še preden smo preveč kritični, češ da bi si moral glasbenik z njegovo kilometrino v glavi šteti dobe, moramo omeniti, da je bil to predzadnji komad skoraj dvournega nastopa, po zahtevnosti primerljivega le s koncerti ob izidih plošč.
Začeli so nekoliko zaspano, nato pa so se ogreli in, kot navadno, Dachota spet ni bilo mogoče ustaviti v refrenih, vsem, ki smo znali besedila na pamet, pa je to prijalo bolj kot hladen špricer v poletnem Teheranu. Publika sicer ni bila tako razgreta, morda tudi že postarana, toda en mošpit smo doživeli. Slišali smo menjave podlag najbolj popularnih skladb, nove skladbe s stilsko novim beatom, geto samospeve, stare skladbe, ki smo jih tudi najbolj religiozni obiskovalci Matter koncertov slišali prvič. Recimo izjemni Glitter, morda eno najboljših cloud rap skladb vseh časov. »Mikelandželo za fragolo« z novo distorzirano inštrumentalno podlago je tako kot v božični Cvetličarni močno zazibal glave in napel ušesa. Zadeli so tudi lep dramski lok s komadi po splošnem okusu v začetku, najudarnejšimi v sredini in bolj polarizirajočimi pri koncu, zaključili pa z najbolj čustvenimi. Zares so zapacali le svoj vrhunec, Nevidno stran neba, ki so ga zafušali kljub vsem pomagalom, tudi pevsko razpoloženi publiki.
Zdelo se je, da se je od njihovih prvih koncertov spremenilo vse in hkrati nič. Ker je muzika vedno bolj vseobsežna in osebna, hkrati pa se ne zdi, da se starajo v slabem pomenu besede – energije je še vedno enako, če ne celo več. Tunja je namreč vsakič bolj gobčen, tudi tokrat jih je v premorih pokal, kot še nikoli. Kadar se je zmotil, pa jih je slišal nazaj. Dacho, ki je okrog 2018 začel na veliko tuliti zloge z avtotunom, a je okrog 2020 skoraj prenehal, je zdaj to zanesenjaško rutino spet obudil. Če ga primerjamo z nastopi pred Pritličjem in bivšo Centralno, v njegovem umetno odmevajočem glasu danes razberemo veliko več čustvenih poudarkov kot nekdaj.
Koncerti Matter so takšni kot njihovi albumi. Veliko neizbrušenih oblik, toda nenehna sila ali moč, ki sije skozi, oblikuje najpomembnejši glasbeni projekt domače avantgarde. Ob prvem stiku so verzi nekoliko nejasni, potem pa vsakič bolj prisrčni. Seveda so zelo zahtevni, ker so ambiciozni, premišljeni v ideji in včasih nerodni v izvedbi. Niso ne najbolj spevni ne najbolj leporečni. Toda tudi to daje njihovim skladbam čar močne subjektivnosti – vsi člani so edinstveni liki, ki se zavedajo svoje globine, niso ne banalni ne domišljavi. Verzi niso takó oprani, nepovezani ali kriptični, kot se zdi na prvi pogled, v resnici so slike zelo žive in nazorne, slengovsko žmohtne in pripovedne. Razkrivajo vedno več o sebi in razumemo jih z vsako skladbo bolj. Seveda pa svoje zgodbe nikoli ne bodo povsem odstrli, niti je poslušalci ne bi v celoti razumeli. Morda prav ta kanček mistike na koncerte od nekdaj privablja tako vedno svežo mlado publiko kot stare ljubitelje. Pa seveda inštrumentalne podlage, ki jim v regionalnem prostoru še vedno ni para.
Skratka, Dacho, Tunja in Levanael so alergični na povprečnost. Njihove zgodbe so včasih luzerske, včasih zmagovite, toda vedno resnične in podkrepljene z bogatim besediščem. Njihova avtentičnost in predanost slogu sta nas pravzaprav opozorila, kako dolgočasna in zacajtna je večina regionalne glasbe, ki jo dnevno prebavljamo, ter kako prazne so mnoge raperske zgodbe in pametovanja. In s čim lahko ta zaključek podkrepimo? Živa izvedba Better komada Poziv brez Tsujigirija nam je nagnala strah v kosti z vmesnimi verzi: »Bit 'će rat.« Ko v drugih komadih poslušamo: »Veš, da Dacho je migrant iz Bosne,« se spomnimo preroških verzov Borisa Novkoviča iz 1986, približnega časa Dachotovega rojstva: »Bit' će rata, kažu svi, al' ja ću umrijeti od ljubavi.« Če se lotimo učenjaško, lahko po dveh kratkih citatih odkljukamo: aktualno tematiko razpada Jugoslavije, globoko osebno izkušnjo, ki se povezuje z vsem, dostopno tematiko ljubezni in še kontinuiteto umetnosti v referencah. Ali so Matter res vse to natančno tako premislili? Morda ne, a važno je, kaj so povedali, še posebej, kadar mojstrsko povedo veliko več, kot izrečejo.
Ne Karl Marks v Golf dvojki, moral bi biti Nietzsche v Alfi SZ, ki gre proti povprečnosti z: »Kdo se ne bi raje bal, če lahko hkrati občuduje.« Po sredinem koncertu bi težje rekli, ali smo slišali že vse od najbolj produktivne alternativne glasbene skupine, ki lahko napolni skoraj vsako ljubljansko prizorišče. Vedno, ko jih želimo odpisati, pripravijo nekaj novega. Nikakor ne utrujen koncert pa bo z vsemi svojimi napakami tako kot vsak njihov album samo rasel v spominu.
Odpoved: Viski tud k je sreda v Gala hali je recenziral Pavel Lipovšek.
Dodaj komentar
Komentiraj