Kino Šiška, Ljubljana, 22.02.2013  

Ljubljana je po dolgem času skakala in plesala na spodobnem reggae koncertu. Kino Šiška je gostil eno od ikon jamajške reggae glasbe, človeka, čigar glas lahko hitro povežemo z legendarnim bendom Black Uhuru – Mykala Rosa. Predpriprava atmosfere pa je ta večer pripadla domačim Sitim Hlapcem in tržaškim Makako Jump.

Ko je ljubljanske ulice vztrajno prekrivala debela snežna odeja in so “poletne vibre” željni gostje začeli kapljati v Katedralo Kina Šiška, so z muziciranjem pričenjali Makako Jump. Po preposlušavanju zadnjega ploščka Munchies (ki je obeležil njihovo desetletnico delovanja) je bilo pričakovati nekaj hitrejših in bolj “udarnih” reggae komadov. Ravno prav za motivacijo obiskovalcev, ki so ob prihodu zasedli tistih nekaj stolov v ozadju dvorane. Makako Jump so kljub nehvaležni vlogi prvega benda večera svoje odigrali več kot korektno. Opazili in slišali smo lahko, da fantje igrajo suvereno, tehnično skoraj brez napak, zvok pa je bi dovršen s pravim razmerjem med več vokali (oz. dvema vokaloma) in instrumenti. Žal pa velikokrat “opening actom” manjka tista kritična masa pod odrom, zaradi česar so bendovi poizkusi komunikacije z redkim občinstvom preprosto izvodeneli.

Kmalu za njimi so oder zasedli domači Siti Hlapci, ki letos “obhajajo” 14. leto delovanja, pred kratkim pa so izdali tudi svoj tretji album – Under Jah Sun. Dvorana se je počasi polnila, zato so Hlapci igrali v prijaznejših razmerah in se predstavili kot uigran, tehnično dovršen band, česar si ob poslušanju mnogih jamajških spremljevalnih bendov lahko le potihem želimo nekje v zadnjem delu možganov. Njihov skorajda “emblem” predstavlja frontman Tadiman, ki je s svojim energičnim nastopom dvignil temperaturo (in pričakovanja) v dvorani. Kljub temu, da so nekateri mnenja, da Siti Hlapci ne premorejo žmohta pravega reggae benda, se je na petkovem koncertu pokazalo ravno nasprotno. Vajb, ki so ga ustvarili, pa le še bolj potrjuje moje mnenje, da so Hlapci bend, ki ga je nujno slišati v živo, saj si zgolj po poslušanju ploščka lahko o njih (pre)hitro ustvarimo slabo mnenje, kar verjetno kaže na izrazit manjko producentov, ki bi znali pravi reggae zvok prenesti tudi na nosilce zapisov. 

Med koncertno pavzo, ko so dvorano polnili instant reggae ritmi s čistim zvokom CD-ja, pa sem prvič zares pogrešal malo glasnejši, hrustljajoč zvok vinilnega ploščka izpod igle kakega domačega selektorja. Vendar je moje razmišljanje kmalu prekinil prihod The I-Dwins, francosko-jamajško-poljskega benda, sestavljenega za tokratno turnejo glavne zvezde. Ritem sekcija je brez sramu pokazala, iz kakšnega testa je. Masten boben in bas ob spremljavi guncajoče kitare ter old skul digitalnih sintov so zalomastili v pravi UK roots maniri in ravno prav dolg intro je kmalu prekinil prihod brhkih back vokalistk (sicer poljskega rodu) in še preden je lahko večina obiskovalcev prepoznala, da bend preigrava prve akorde komada Shine Eye Gal, je bilo jasno, da se približno 400 obiskovalcem v Katedrali obeta vrhunski reggae večer! Ko je oder zasedel še Mykal Rose, pa smo doživeli katarzo. Idealno sozvočje Mykalovega vokala ob spremljavi neverjetno uglašenega backvokalističnega dvojca in korektnega benda je pognalo v gibanje skoraj vse ude in zazdelo se je, da se piše leto '85 in da spremljamo Rosea z Black Uhuru v tisti najlepši sliki! Morda tudi zato, ker je sledilo še pet komadov iz njihovega repertoarja, med katerimi so Plastic Smile, Bull In The Pen ter Sensimillia poželi največ ovacij. Vsakemu komadu je sledilo še nadaljevanje, v katerem je Mykal z raznimi “tu tu tweng” akrobacijami efektiral preko žmohtnega duba. 

Nekje na polovici koncerta nas je ekipa na odru popeljala v dancehall vode. Komada Shoot Out in Real Jamaican sta zvenela mogočno surovo in prav takrat smo doživeli tudi prve pull-upe, ki na dogodkih tovrstnega formata ne smejo manjkati. Opaziti je bilo tudi jasno odobravanje publike, kar kaže na večjo “izobraženost” slovenskih reggae fenov, katerim do še pred nekaj leti ni bil jasen pomen in posledično vloga tovrstnega zaščitnega znaka velikih reggae koncertov. Manjkal je le še lak za lase v kombinaciji z vžigalnikom v rokah največjih fenov, ki so zasedli prve vrste, s katerim bi še dodatno razgreli ozračje. Po začetni evforiji se je ob kasnejšem utrujenem prestopanju zazdelo, da poslušalcem bolj ugajajo reggae ritmi, čemur pa je zasedba hitro ugodila. Sledil je nabor klasik, kot so King Selassie, Party In Session, Anthem in What Is Life, ki so ponovno dvignili staro in mlado. Vsesplošno odobravanje publike preko celega koncerta je Rose nagradil z vztrajnim koketiranjem s publiko, se nastavljal premnogim objektivom in delil “petke” visoko v zrak štrlečim rokam. Po dveh urah se je nabor klasik zaključil s komadom Guess Who's Coming To Dinner, s katerim je se koncert tudi zaključil. Manjkal je le še bis, ki ga je publika zahtevala in čakala dolgo, vendar jim utrujeni Rose ni ustregel in nismo se mogli znebiti občutka, da smo bili, kljub dvournemu koncertu, prikrajšani za češnjo na vrhu smetane.

Po vsem videnem in slišanem lahko brez slabe vesti rečem, da je bil petkov koncert Mykala Rosa eden boljših reggae dogodkov pri nas, kar je bilo ob 25-letnem opusu izvajalca, njegovi popularnosti in nesporni kvaliteti tudi za pričakovati. Škoda le za relativno slab obisk, za kar lahko delno krivimo vreme, vendar gre vzroke za to lahko najbrž iskati tudi drugje. Predvsem imam tukaj v mislih neredne obiske jamajških artistov v Sloveniji, česar organizatorjem tovrstnih dogodkov ne gre zameriti, saj je bila slovenska reggae scena pred 5, 10 leti na veliko višjem nivoju, kar je osnova za organizacijo in uspešnost koncertov ustvarjalcev te subkulture. V kolikor se ne bo začelo graditi novih temeljev, pa se bojim, da lahko tovrstne dogodke pričakujemo v še manjšem obsegu in se vrnemo v čase Jugoslavije, ko so bili reggae koncerti prej izjema kot pravilo. Kakorkoli, upajmo, da je petkov reggae praznik doprinesel tudi k novim začetkom na tem področju in vzpodbudil lokalne akterje k skupnemu delovanju in širjenju pozitivnih vibracij, kar v svojem bistvu pravzaprav predstavlja reggae glasba. 

Na koncertu je užival Bancho.