Kino Šiška, Ljubljana, 6. 4. 2023

Pretekli četrtek smo se v Kinu Šiška mudili ob prav posebni priložnosti – izdaji novega studijskega dolgometražca domačega pionirja elektronske glasbe, Mihe Kralja. Mnogim je poznan tudi pod oznako jugoslovanskega Jeana-Michela Jarra, saj velja za enega prvih glasbenikov, ki so se na domači sceni začeli uveljavljati z zvočno sintezo. Plošča Parallel Mirror je izšla po skoraj štiridesetletnem ustvarjalnem zatišju, kar je svojevrsten fenomen, nič kaj manj obetajoča pa ni bila napoved, da jo je Kralj pripravljal kar šest let in vanjo iztisnil vso znanje iz svojega dolgoletnega glasbenega ustvarjanja.

Miha Kralj je glasbeno pot začel v zasedbah popularne glasbe Prah, kasnejših Hazard, in Dekameroni, znanih po hitiču Sava šumi. Ko v zasedbah po njegovih besedah »niso imeli več nič novega za povedati«, je konec sedemdesetih let glasbeno pot nadaljeval samostojno, kjer pa mu ni bilo postlano s cvetjem. Za nabavo vse potrebne opreme se je močno zakreditiral, doživljal pa je tudi nerazumevanje in zavračanje s strani glasbenega esteblišmenta. Na založbi RTV Ljubljana naj bi ga zavrnili s komentarjem, da je njegova glasba preveč cerkvena, naletel naj bi tudi na še danes aktualen odpor pred strojnim poseganjem v polje človeške ustvarjalnosti. Vrata do založnikov naj bi se mu odprla šele po posredovanju Vilka Ovsenika, staroste slovenske narodnozabavne glasbe, ki je Kralja priporočil predstavnikom RTV Beograd, ki so njegovim »kozmičnim« sanjam dali priložnost. Kljub temu da se je, kot pravi sam, moral ob snemanju prve plošče v studio nekajkrat dobesedno zakleniti, da mu niso v zvočno sliko vsilil kakšnih kitar ali bobnov, je leta 1980 tako izšel prvi vseelektronski glasbeni album na območju nekdanje SFRJ z naslovom Andromeda, ki je doma in v tujini postal velik hit. Do sredine osemdesetih let sta sledila še albuma Odyssey in Electric Dreams, nato pa je Kralj iz ospredja domače glasbene scene izginil.

O njem v zadnjih desetletjih tako nismo veliko slišali. Kralju se je vmes zgodilo »življenje«, kruh pa si je služil z glasbenim obrtništvom – pisanjem viž in napevov popularne glasbe, ki se jih je v desetletjih nabralo več kot 250, one-man band komercialnimi nastopi na različnih prireditvah, okroglih obletnicah, predvsem pa v ljubljanski Emonski kleti, nekdanjem zbirališču ljubljanske »scene« od šminkerjev do pankerjev, kjer je rezidentsko nastopal več kot desetletje. Njegova glasba se je prebila tudi do dokumentarnih filmov in televizijskih prenosov, še posebej smučarskih poletov v Planici, kjer so jo do sredine devetdesetih let uporabljali za podlago upočasnjenih posnetkov.

Je bila pa v njem bojda ves ta čas živa želja po tem, da bi ponovno ustvarjal nekaj bolj sporočilnega, a žal, kot se rad izrazi sam, pisanje zabavne in ambientalne glasbe ne gresta dobro skupaj, saj naj bi bil vpliv prve premočen, da bi lahko svobodno in nezaznamovano raziskoval v drugi. Se je pa to v zadnjih letih obrnilo – Kralj se je gmotno situiral in osamosvojil okovov mezdnega dela in ponovno začel z delom v ambientalni elektronski glasbi. Tako se je po dolgoletnem performativnem premoru v zadnjih letih ponovno začel vračati tudi na domače odre vse od ljubljanskega kluba K4 do Kina Šiška.

Tokratni koncert je bil častitljivemu obeležju primerno sedeč. Prizorišče je bilo zasnovano »paralelno«, saj so bile projekcije tako na odru kot na stenah dvorane, s čimer je obiskovalec dobil občutek, da sedi v nekakšnem plovilu, ki ga je popeljalo skozi Kraljevo zvočno galaksijo. Predstavljen opus je bil, glede na dolgoletno izdajalsko zatišje, pričakovano širok in je deloval kot nek potopis raziskovanja različnih stilov, ki so vzklili v času od njegove zadnje izdaje. Nastop je tako nihal od jarrovskih sint utopij, žmohtnejših 80s early disco jamov, nekoliko bolj tehnoidnih in trancerskih komadov, pa vse do new-agerskih epopej, ki jim seveda ni umanjkala niti kakšna bolj pocukrana »peruvian flute band« melodika. Občutno je bilo, da se je Kralj v desetletjih ustvarjanja skalil na plesiščih, saj je vseskozi s plastenjem zvoka ustvarjal močan groove, komadi pa so bili precej intuitivni. Tako ni pretirano razburkaval plesne matrike, seveda pa niso umanjkale niti kakšne polifinske sekvence, značilne za žive nastope na sekvencerjih.

Bi se pa po slišanem težko strinjali s trditvami, da Miha Kralj tudi v 21. stoletju premika glasbene meje možnega. Žal nič od predstavljenega materiala ni bilo pretirano inovativno in je prej kot kakšne vesoljske tehnologije na novo izumljalo kolo. Prav tako je zaradi stilske širine predstavljenega materiala nekako umanjkala rdeča nit nastopa, ki sta jo še dodatno zapletli sodelovanji s pevko Brigito Lupša in violinistko Nino Pečar, ki sta v elektronskem kontekstu delovali nekoliko neumestno.

To pa ne pomeni, da je bil četrtkov koncert slab. Kljub temu da objektivno gledano ni premikal glasbenih mejnikov, je bil zanimiva aktualizacija Kraljevega dela in lika. Za celokupno doživetje je moral poslušalec v zakup vzeti širši kontekst – kot denimo to, da Kraljevi glasbeni podvigi mesto najdejo tako na Radiu Študent kot na Radiu Veseljak – in njegovo ikonično pojavo, ki nas je v svetlečem oprijetem kostimu entuziastično nagovarjala z odra. Ravno takšna obravnava ponuja številne interpretacije slišanega, ki so četrtkov nastop nedvomno naredile zanimiv.