Klub Euforia, 29. 3. 2013

Pretekli petek nas je obiskal 22-letni mladenič, Antoni Girjatowicz, ki ustvarja psihedelični trens pod imenom Mirror Me. Gre za ekstremno nadarjenega, na klikanju bazirajočega glasbenika, ki je v manj kot treh letih pretekel prav gotovo tri svetlobna leta glasbene poti. Ta se razteza od inštalacije Abletona Live, kot njegovega prvega in tudi trenutnega programa za delanje glasbe, do založbe Zenon, ki v svetu temačno progresivnega in kompleksnega psy trensa prav gotovo predstavlja vrh ledene gore. Zanimivo pa je, da je veliko imen iz založbe Zenon dolgoletnih glasbenikov v bolj konvencionalnem smislu in tudi Antoni Girjatowicz vse do prvega stika z zenonastim trensom že od ranega otroštva igra klavir.

Antoni je oseba, ki živi v nekem paralelnem zvočnem svetu, do katerega so ignorantski prav gotovo vsi navadni smrtniki. Ko nas je na primer obiskal na Radiu Študent, se je ustavil na prehodu v produkcijski del radia z izjavo:”waw, kakšna sprememba akustike, ne morem verjeti.” Nakar je še enkrat stopil nazaj, v prvi del hodnika in spet naprej, v hodnik obložen s kombi ploščami. Nekaj ur kasneje, ko sem vstopil v še prazni klub Euforia, je bil Antoni eden izmed treh oz. občasno edini, ki je intenzivno plesal na prvega DJ-a. Takoj mi je postalo jasno, da nas ta večer lahko čaka le energičen in evforičen nastop, ki bo izžareval tisto mladostniško energijo, ki je ne morajo zblefirati še tako dobri profesionalci. In tako se je tudi zgodilo …

V intervjuju za Radio Študent nam je Antoni zaupal, da njegov live-act lahko predstavlja dve različni stvari. Eno je nekoliko bolj sofisticiran DJ set lastne glasbe iz Abletona, za kar se v svetu psy trensa žal že vrsto let prodaja live-act. Drugo pa je neka smiselna različica pravega live-acta v svetu plesne klubske glasbe, kjer sama produkcijska vrednost igra enormno vlogo, in to je sprožanje in procesiranje semplov v realnem času. Katero pot gospodič Mirror Me ubere določen večer je odvisno od njegovega počutja, saj pravi, da je live-act izredno stresna stvar, ki ji žal ne more biti kos vsakokrat. In pretekli petek počutje žal ni bilo primerno za tisti oh-pogrešamo-te-že live-act-live-act, ampak le za še en live-act-DJ-set.

Ker je Mirror Me blagoslovljen z nadnaravnim darom za ustvarjanje glasbe, pa bogovi trensa to seveda skompenzirajo drugje, da se pač zadosti kozmični pravičnosti. Zato je Mirror me preklet v okviru živih nastopov. Pravi, da ima vedno neobhodne tehnične težave, v katerih ponavadi nihče od tehnikov in niti on sam ne vidi nobene racionalne razlage. In tako se je začel tudi petkov nastop – po približno minuti glasbe je v pošteno evforični klub že ostro zarezala tišina. Glede na prekletstvo, je bila situacija že kar komična in hkrati se je zdela prav na mestu. Tišina je izpadla kot en potrebni rajc, ki je publiko le še dodatno nakuril. In ko se je Antonijeva zvočna kartica zbudila iz kratkotrajnega “power napa” in ko je Antonijev kick-bass kombo vnovič zatresel klub, je glasba odpihnila iz glav plesalcev vse nepotrebne misli in vse je bilo pripravljeno, da se začne težkokategorna pizdarija.

Mirror Me nas je popeljal v izredno temačen svet, kar pa je z vidika plesalca izredno spolzek teren. Četudi je glasba še tako dovršena in set še tako povezan, se ponavadi zgodi, da vse skupaj izpade preveč monotono. V to past temačnih močvar se radi ujamejo tudi najjači kalibri tovrstne muzike, saj vsak DJ set oz. live-act rabi neko sinusoido. A Mirror Me se ni dal. Namesto sinusoide v obliki temno-svetlo nam je izmenično serviral tako različne ritmične razvrate, od basov do perkusij, da je lahko konstantno vztrajal v zajebani temi in ni niti za hip zapadel v monotonost.

Mirror Me nam je v svojem setu serviral novo glasbo, ki bo verjetno izšla enkrat kasneje v tem letu. In kar je z vidika plesalca najpomembneje – groove niti za hip ne trpi na račun kompleksnosti, s katero pa Antoni niti slučajno ne špara. Zanimiva se mi je zdela izjava enega od mojih kolegov, ki se je pretekli petek prvič seznanil s tovrstnim transom. Od plesa ves prešvican mi je dejal: ”Saj psytrens sem že slišal, a mi ni nikoli potegnl. V primerjavi s tem so bili tisto le polizdelki.”

Skratka Mirror Me je zbombardiral klub s kompleksnim in temačnim trensom, ki je bil na eni strani lahko hrana za možgane, na drugi strani pa seveda tisto, kar je na plesišču edino pomembno, in to je hrana za emocije in vir plesalčeve energije. Set je bil izredno povezan, šivi med komadi neopazni, tako da smo lahko plesalci nemoteno blodili po labirintu fascinantne teme. Klub Euforia je zenonasti sound dobro prenesel, hkrati pa je izredno dobro funkcionirala tudi njegova notranja arhitektura. Ob straneh dvignjeno plesišče, v slogu starih dobrih diskačev, na trensičih prav dobro funkcionira, saj nekako dodatno poveže ljudi. Tako je treba, da PLUR lažje teče!

Skratka, bilo je noro! Na eni strani žurka – veselica vzdušje, na drugi strani pa skrajno temačna muzika. Vsekakor vrhunski komplement: In kaj drugega bi si eklektična duša lahko sploh še želela? In glede na to, da je šlo za prvi resni zenoneskasti event pri nas, in da je uspel na vseh možnih nivojih, vključno z obiskanostjo, lahko za konec le upamo, da bo od sedaj naprej tovrstni trens tresel tudi domačo grudo. Vsekakor pa gre velika pohvala tudi organizatorju Flying Carpet, za ta prvi korak, na katerega smo mnogi že prav dolgo čakali.