Klub Metulj, Bistrica ob Sotli, 10. 5. 2015

V tokratni RŠ recenziji se podajamo na periferijo - vsaj tako je na prvi pogled videti – koncertnega dogajanja v tukajšnjih alternativnih logih. Toda kaj to periferijo konstituira? Govorimo namreč o Bistrici ob Sotli in še bolj specifično o ciklu Sunday Noise v Klubu Metulj. Gre za nedeljski cikel koncertov, znotraj katerih Bistrico prek angažiranega kuratorskega in prosvetlitvenega dela Mitje Hlupiča obiskujejo najrazličnejši akterji raznolikih perifernih, bolj ali manj underground glasb. Le-ti poleg vidnejših prizorišč, denimo Metelkove v prestolnici, na svoje itinerarije pogosto dodajo tudi to mestece in ravno predvčerajšnjim smo imeli priložnost spet doživeti, kaj pomeni vrhunski raztur v tako posebnem kraju na miren nedeljski večer.  Nastopil je namreč izredni norveški noise-rock power trio MOE, ki smo ga pred nekaj dnevi že predstavljali na valovih Radia Študent v oddaji Razširjamo Obzorja, in sopotniki Moon Relay, prav tako iz Norveške.

Večer so otvorili omenjeni Moon Relay, ki so se žal izkazali za ne preveč posrečen kolektiv. Dva efektirana kitarista, nekaj matričastih ritmov in rahlo vprašljiv tolkalec so se sprehajali nekje med ritmiziranim elektroakustičnim jamanjem in ekskurzi v nekakšen generičen space-rock. Katerakoli od teh sestavin bi sicer lahko dostojno delovala, a so na idejnem in izvedbenem področju Moon Relay pokazali odločno premalo. Že skoraj trendovsko-indie korekten nabor efektov in naprav ter gestikulacij delayjevsko-looperskih glasb seveda ne more biti dovolj, da bi se zgodilo karkoli otipljivega, a so Moon Relay del publike vseeno navdušili. V zaključnem delu se jim je pridružila tudi Guro Skumsnes Moe, nosilka tria MOE, ki je nastopil takoj za njimi. 

Temperatura se je konkretno spremenila čim so nizki oder zasedli MOE in udarili s svojim težkim zvočnim valom. Izraznost MOE, o kateri smo se na Radiu Študent že razgovorili in razpisali, se nahaja nekje med žlahtnima noise-rockom in sludgeom, vse to pa je spuščeno skozi specifično improvizacijsko-noisersko senzibilnost in podkrepljeno z obilnimi dozami karakterja. O njihovem detonacijskem nastopu bi lahko govorili s številnih zornih kotov. Lahko bi rekli, da je ta prepoteni performans bil vse tisto, kar si marsikdo od rock'n'rolla želi, bil pa je tudi poln tistega, kar žanrsko premočrtnost prelamlja – občutka za ustvarjanje črnih lukenj, pri katerih se bend pomudi in ne zbeži stran. 

Že v uvodnem delu koncerta so ponudili raztreščeno brnečo mojstrovino »i.i.i.« s prejšnje plošče »Oslo Janus«, v srčiki koncerta pa so se lotili tudi skladb z nove plate »3«, in sicer »No Noise«, ki je sledila poštenemu pretrganju basovske strune, mrakobne »Mucosa« ter podivjane »Let Them Dance«. Prepričljivost, energičnost in prisotnost celotne skupine je bila tolikšna, kot se je spomnimo, a tokrat so stavili na bolj kompaktne udarce in svoj opletajoči in globinski ples različnih slojev krčevitih intenzitet artikulirali znotraj skupinskega jahanja težkih riffovskih valov.  Vokaliziranje Guro Skumsnes Moe je že samo po sebi divje, muhasto in podtalno grozeče hkrati, a tudi sam način izvabljanja le-tega, drobne grimase in vihrave geste, ki mu predhodijo, nas silijo v stik z nečim sluzastim, ognjenim in globoko rdečim. Njeno basiranje je prav tako zgodba zase, obenem pravoverno brutalno in osebno ekspresivno s posebnim čutom za kontrolirani hrupni eksces, ki je impliciran v samem nastavku dotika in teksture. 

Kot nosilka benda, ki je sicer skupaj dihajoča organska enota, s tovrstno karakternostjo določujoče barva tudi kolektivni učinek dogajanja. Bobnar Joakim Heibø Johansen, ki igra z zadnjo stranjo palčk, in peklensko učinkovit kitarist Havard Skaset pa se prav tako ne šparata, zato je nastop MOE razdajanje in razpustitev ter mojstrstvo in garaško delo obenem. Koncert so zaključili z bisom »Tephra«, še enim novim komadom vratolomne hitrosti. Počilo je in ob skoku članov benda z odra po priklonu se je med njimi in publiko razlil takojšen in obojestranski izliv hvaležnosti.