Gala Hala, Ljubljana, 16. 12. 2017

V soboto zvečer se je v Gala hali odvil mini festival neodvisne domače založbe Moonlee Records. Vodja založbe, Mr. Moonlee, ki smo ga pred kratkim gostili tudi v GRŠ intervjuju, je s tokratno edicijo Moonleejade skockal rdeče-belo opojnost Hrvaške, zvočno predvsem pisane druščine bendov. V sklopu tokratnega dogodka so založbo Moonlee predstavljale štiri skupine: punk-rockerji Mašinko in Debeli Precjednik ter v punk preoblečena folk zasedba Seine, osrednji moment večera pa je pripadel zagrebški ženski kitarski trojici Žen. Dekleta so tokrat predstavila novo plato Sunčani Ljudi, pred kratkim predstavljeno tudi v Tolpi bumov. Tokratna Moonleejada se je tako odvila z zvočno široko zastavljenim programom.

Večer v Gala hali so otvorili Mašinko. Zagrebški razmršenci so tokrat v Ljubljani že drugič navili svoje električne potenciometre in že iz prve prebili led večera napetih strun. Pevec, basist, ritem kitarist in solo kitarist so se skupaj kot četverec približali publiki, kolikor so se le mogli, in jo skušali zgrabiti z zapomnljivimi ponavljajočimi se napevi, s power akordi podloženimi punk-rock himnami. Za hiter štart večera pa je poskrbel sorazmerno preprost, a mašinsko našponan ritem neustavljivega bobna. Pevec si je med komadi za moment tudi oddahnil in srknil požirek piva, v ospredju med publiko se je namreč znašlo tudi nekaj tistih, ki so zbrano peli in se na momente v agresivnem, a kontroliranem moshpitu odbijali eden od drugega kot žoge in tako poskrbeli, da so se tudi tla Gala hale naužila nekaj piva.

Med nastopom je bend enega za drugim preigraval komade v zelo podobnem slogu, z vsakim novim kosom so postajali vse bolj in bolj nezanimivi. Občasno nas je bend spomnil tudi na ex-yugo rock zasedbe, k čemur so najbolj pripomogli njihova zajebantska odrska drža, prepogosti solo kitarski vložki in občasni počasnejši komadi. Vseeno pa velja izpostaviti, da je bil njihov nastop zelo iskren, intenziven, nekajkrat pa je bend tudi zablestel - vsaj za tiste, ki so nastop spremljali iz prvih vrst. A s tem se je izkazala tudi diskrepanca med obiskovalci koncerta, ki je žal vztrajala skozi celoten tek večera, ko je bil del občinstva zainteresiran za koncert posamezne zasedbe, drugi del pa je izkazal izrazito nezanimanje.

Drugi so na oder stopili Seine. Hrvaški trojec se je pred kratkim s prepletom folkovskih in punk motivov s prvenca Sno Sna že postavil pod žaromete nadobudnega klubovja ter tudi pri nas večkrat navdušil v živo - tako v Ljubljani kot tudi drugje po slovenskih odrih. Že s prvim odigranim tonom je postala očitna ogromna razlika v muziciranju med to in predhodno zasedbo. Seine so namreč vzpostavili daleč intimnejši odnos pa tudi sam zvok je bil opazno drugačen kot prej.

Disonanca strun akustične kitare je zazvenela takoj na začetku s komadom Spavam. Kitari se je kmalu priključil psihedelični motiv na basovski kitari, ki med nastopom žal ni vedno prišla do izraza, a v kombinaciji z raznolikim bobnanjem je trojec deloval kot ena sama enota. Pevec visokih leg in občasni generator krikov Ivan Ščapec je v pripovednem modusu in skozi dinamičen nastop razgrnil svoj notranji patos in publiko popeljal na svojevrstno potovanje po globokih strugah reke Seine. Šlo je skoraj za obred samoočiščevanja preko čustveno razburkanega prebolevanja. Na momente umirjeno in tišje brenkljanje na akustično kitaro se je naglo premenjalo v rafale močnih riffov težko distorziranih, fuzzy kitar, vrtoglava motorika in sunkoviti telesni premiki nastopajočih pa so se nato umaknili v meglico, obsijano z barvnimi žarometi.

Seine so odigrali večino komadov z letošnje plošče, s katero so pred skoraj tremi meseci že izvedli tudi promocijski koncert v Ljubljani. Čeprav od slednjega ni dolgo, bi težko rekli, da je bend s tokratnim nastopom pustil vtis ponovitve ali da je bil zato dolgočasen. Odigrali so večino komadov z novega albuma in uspeli vzbuditi silne emocije, prisotne tudi na plošči, ki pa v živo pridejo še toliko bolj do izraza. Kot osrednji lik moramo izpostaviti Ivana Ščapca, glavnega pobudnika, pevca in kitarista zasedbe, ki ga zlahka uvrstimo med trenutno najmarkantnejše mlajše avtorje s področja Balkana.

Proti koncu nastopa so Seine predstavili še dva nova komada, ki sta se ves čas razvijala v nepričakovane smeri, kar je nakazalo, da morda še nimata prave končne oblike. Vendar je bila izvedba vseeno zelo zanimiva in tekoča, s tema komadoma pa je zasedba zašla tudi v drugačne vode: uporabili so vnaprej posnete matrice in basist je zaigral bolj dubovske bas linije. To je njihov nastop dodatno popestrilo in namignilo na morebitno nadaljnjo pot zasedbe.

Po krajši pavzi so se na odru pojavile glavne protagonistke večera - članice zasedbe Žen. Zagrebški kolektiv je v zadnjih letih začel resno koncertirati po Balkanu in širše po Evropi, s čimer se je izpostavil kot eden bolj posvečenih glasbenih kolektivov v regiji. Tokratni koncert je prišel pravočasno, tempiran ravno po izdaji novega albuma, s katerim so se priključile izvajalcem založbe Moonlee Records. Koncert so začele sramežljivo in precej tiho, vsaj v primerjavi z zvokom predhodnih izvajalcev. Sčasoma se je vse uravnotežilo in članice benda so suvereneje zavzele odrski prostor. Že od samega začetka pa je bilo zaznati kvalitete, ki so zaznamovale njihov celoten nastop - mehka in nežna preigravanja kitaristk, lepo zaokrožena s prelomljenim udarjanjem bobnarke; meglene vokale, ki so bili pogosto premalo izpostavljeni, s čimer smo dobili občutek, da gre le za filler element, čeprav se s tem gotovo marsikdo ne bi strinjal. Njihov nastop je bil pospremljen tudi z vizualnimi efekti, ki so pripomogli k grajenju zasanjanega vzdušja z nove plošče, vzdušja, ki ga zasedba v živo le še poglobi.

Bend je skozi celoten nastop spreminjal intenziteto igranja, ves čas se je torej gibal med bolj umirjeno odigranimi glasbenimi sekvencami in ostrejšimi kitarski vpadi, ki so se skozi repeticijo pogosto razvijali v nadaljnje segmente nastopa. Med odigranimi komadi ni bilo zares izstopajočih kosov, vseeno pa je zasedba zelo pošteno predstavila nov material. In čeprav je šlo za promocijo albuma zasedbe, ki ni igrala pred domačo publiko, je bilo na koncertu čutiti, da je zasedba postopoma začutila publiko, jo vzela za svojo in njihov koncert se je tako zaključil v zelo luštnem vzdušju.

Po intimnejših, čustveno intenzivnejših koncertih zasedb Seine in Žen se je bilo težko osredotočiti na koncert zadnje hrvaške zasedbe Debeli Precjednik. Njihovo preigravanje kalifornijskih punk-rock vzorcev nam po predhodnih nastopih ni prav ustrezalo. Nekoliko nepričakovana je bila poteza založbe Moonlee, da benda, ki sta si bila zvočno najbolj podobna in specifična, torej Mašinko in Debeli Precjednik, postavi na različne konce programa. A vseeno so Debeli Precjednik po nekaj komadih poostrili tempo in nas do neke mere prisilili pozabiti na predhodne pomisleke. Za razliko od prvega benda večera, Mašinka, so Debeli Precjednik bolje uigrani, predstavili so se tudi z bolj dodelanim zvokom, ki so ga bržkone osvojili na turnejah, ki so jih v preteklosti odigrali veliko in preko katerih so skozi leta izgradili širšo prepoznavnost. Bend je v skoraj štiridesetih minutah nastopa odigral večino komadov s predhodnih izdaj, tako pa so nas spomnili tudi na enega prejšnjih festivalov Moonlee, ko so Debeli Precjednik zaključili večer na letnem vrtu Gala hale.

 

Po koncu koncertnega večera smo imeli rahlo mešane občutke glede vseh različnih vključenih izvajalcev. Moonlee Records so pokazali, da k nam še vedno uspejo pripeljati najzanimivejše regionalne artiste in da še vedno izdajajo nekatere izmed najbolj relevantnih plošč v teh prostorih. Vendar je bilo tak nabor različnih izvajalcev težko zares dobro artikulirati, kar se je morda izkazalo tudi po razdelitvah publike, saj je večina obiskovalcev prišla le na določen segment izvajalcev na lajnapu večera.