SiTi Teater, 30.11.2016

Foto: Bojan Stepancic

Ni redkost, da band ob posebni priložnosti, kot je denimo izdaja nove plošče, pripravi posebno koncertno izkušnjo v zanj netipičnem okolju. Teatralne dvorane s sedišči namesto stojišč sicer za rockovske koncerte niso povsem netipične, pa tudi za Moonlight Sky vsaj v zadnjem času ne. Čeprav jih največkrat ujamemo na manj formalnih odrih, so denimo februarja nastopili na ciklu Drama Akustika, ta teden pa se je odvil njihov veliki koncert v Siti Teatru. Izvajanju v bolj striktnem okolju je dorasla tudi glasba kvarteta, ki so jo je v obliki nove plošče The Four premierno uprizorili v sredo.

Moonlight Sky so torej kvartet? Kaj se niso po odhodu pianista, vokalista in dolgoletnega člana Andraža Kržiča preimenovali v Moonlight Sky Trio in tretjo ploščo posneli brez vokalov in klavirja? No, v zasedbi se je od takrat zgodila nova sprememba: okrepil jo je klasično izobraženi pianist Jan Sever. Čeprav je bil spremenjen nabor inštrumentov kratkotrajen, pa vrnitev klavirja ne pomeni tudi vrnitve k staremu zvoku. Na prvih dveh ploščah so Moonlight Sky ustvarjali predvsem progresivni rock, po preoblikovanju v trio pa so se v glavni liniji posvetili inštrumentalnemu jazz rocku s primesmi ljudske glasbe. Odsotnost vokalov je spremenila strukturo komadov, glasba pa je postala ritmično in tehnično kompleksnejša. Vrnitev klavirja torej ne pomeni vrnitve v progresivno rockovske vode, temveč nadgradnjo zvoka, ki je bil vzpostavljen na predhodni plošči. Razvoj morda najbolje ponazori komad Microcosm, vsaj v kolikor primerjamo inkarnaciji, v katerih se pojavi na prejšnji plošči ter na novi plošči The Four.

Ima pa klavir v novi zvočni podobi Moonlight Sky aktivnejšo vlogo od zgolj kreiranja atmosfere. Iz subtilnejšega ozadja se pod žaromet seli v obliki sintisajzerskega zvoka oziroma še pogosteje z akustičnimi vložki. Vlogo vodilnega inštrumentalista si Sever izmenjuje z Miho Petricom, ki na akustični, klasični ter električni kitari kaže svoje spretnosti na področju flamenka in soliranja s prsti. Struktura glasbe pa samostojne točke dovoljuje tudi Janezu Modru na basu in Žigi Kožarju na bobnih. Če pa solistične točke, kompleksnost ter splošna osredotočenost na tehnične aspekte glasbe ob poslušanju studijskih posnetkov zaradi odsotnosti stika med bandom in poslušalcem učinkujejo oddaljeno, ima tukaj vsekakor prednost živa izkušnja zasedbe. Veliko je razlogov, zaradi katerih pravijo, da je glasba Moonlight Sky najboljša v živo, eden izmed njih je tudi ta, da se glasba lažje približa poslušalstvu, zaradi česar band prej kot nastopaško deluje zabavljaško.

Predstavitvi nove plošče je bil posvečen prvi del koncerta. Čeprav je bilo največ sinergije med nastopajočimi v tem delu, pa je drugi del koncerta, ko sta se kvartetu na odru pridružila gosta, nudil več prostora za improvizacijo. Igrane so bile predvsem prirejene makedonske ljudske pesmi, nekatere odpete s strani Marte Kosturske, večinoma pa odigrane v spremljavi klarinetista Gorana Bojčevskega. Slednji se sicer pojavi tudi kot gost na novi plošči, zato se je s solistično točko predstavil že v prvem delu koncerta. Zaključek je bil tako obarvan z zvoki svetovne glasbe, ki so bili v zametkih prisotni že prej, so pa zdaj v vodilni vlogi nadomestili jazz fusion. Koncert je bil v obeh delih izveden kvalitetno z know-howom, ki izhaja iz šestnajstih let delovanja, s tem da je bila druga polovica kot posebnost kontrast prvi, slednja pa je bila šov, tipičen za Moonlight Sky. Odlični glasbeniki znajo s svojo energijo sicer ogreti sleherno občinstvo, bo pa novi material zanimivo slišati tudi, ko se bodo spet ustavili v Prulčku in pripravili zares sproščen špil.