Zorica, Ljubljana, 25. 3. 2022

Ledeni je etru znan kot pionir slovenskega trapa. Zadnji dve leti se udejstvuje tudi kot producent plesne elektronske glasbe pod imenom Brrski. V petek, 25. marca, smo bili priča njegovemu glasnemu nastopu v originalnem Denile stilu v Zorici.

Že takoj je treba povedati, da sta se v petek v Ljubljani zgodila še dva pomembna dogodka iz podobnega glasbenega polja, in sicer Rapetek v Gala hali in Fatter v Gromki na parodični strani spektra. Dogodek v Zorici je torej privabil del zveste publike Ledenega, manj verjetno pa boom-bap OG-je ali podpornike hip hop eksperimentale, ki so tistega dne, predvidevam, raje zavili v Galo ali Gromko.

Ledeni je torej izmed naključnega hip hop in trap občestva pokasiral le najmlajšo in najmanj zahtevno publiko. Kljub razdeljenosti poslušalstva na več koncev in kljub temu da njegova muzika danes ni nič kaj novega, je bil obisk v Zorici soliden in skorajda primerljiv s tistim v Gromki ali Gali. Ker je bila vsaj polovica plesišča ves čas nastopa polna in ker so se mladeniči na plesišču pridno oglasili ob uri, ko naj bi prišel Denile, je bila to verjetno predvsem njemu zvesta publika.

Izbira prizorišča vpliva tako na umestitev dogodka v širše glasbeno dogajanje kot tudi na priokus, ki ga pusti dogodek. Največji minus za nekoga, ki v Zorico pride na glasbo, je, da te ni slišati tudi zunaj, na terasi. Morda je to hotel biti mehanizem, ki naj bi poslušalce privabil noter in spodbudil k nakupu karte, a se žal zgodi prej obratno: posedanje na terasi brez zanimanja za muziko ter izlet po pivo v Slasta, ko se družba naveliča že tradicionalnega čakanja na postrežbo.

Takšen red v Zorici je obiskovalce organsko ločil na naključne hipsterje na pijači in na zveste fene Ledenega, ki so se bolj ali manj držali plesišča. Moshpit se je razvil med prvimi tremi komadi, bučen aplavz pa je bil tu že od samega začetka. Ustvarjalčeva odrska prezenca je glasna in nahajpana, komadi pa kratki in udarni ter vsebinsko skromni. Moč jim dajejo preprosti zajebani refreni, celotnemu nastopu pa nerazumljivo dretje v mikrofon med komadi.

Ledeni je, v hecu ali pa ne, po uvodnem Spust komad napovedal razpored komadov »od najslabšega do najboljšega«. O tem bi zares lahko sodili le njegovi pravi feni, katerih navdušenje na plesišču je to tezo prej potrdilo kot zavrnilo, saj je ustvarjalec njihovo pozornost bolj ali manj uspešno pritegoval med celotnim, skoraj uro in pol dolgim koncertom. Sicer je hajp rahlo padel nekaj sekund po začetku vsakega komada in k večji zagretosti sicer precej odzivne publike bi morda pripomogel DJ-uvod pred koncertom, zagotovo pa tudi muzika, ki bi se jo slišalo na terasi.

Ob komadu Ca mi nekje na polovici nastopa se moshpit razbesni v prepoten skupek testosterona, ko se blazine, stoli in stiropor, ki letijo po zraku, ne zdijo težji od balona. Publiko ima v mezincu; poznajo vse komade, derejo se z njim, mestoma se navdušeni vzkliki začnejo že v uvodnih taktih. Eden neprecenljivih momentov večera je publika, ki se dere »Sunny!«, verjetno klic po komadu Ledenega. SunnySun pa se zunaj na pivu sprašuje, ali je narobe slišal.

Hajp z nekaj utrujenimi izjemami traja do konca koncerta in niti minute dlje. Da se dvorana izprazni takoj po glavnem nastopu, je sicer klasična dinamika koncertnega dogajanja – kako se imajo zadnji plešoči, pa nam o uspehu ali neuspehu dogodka pove največ. Na plesišču tik pred odrom je še vedno deset najbolj navdušenih, na hodniku razlito pivo. Za after skrbita Shao in Bor$aleano z družbo. Na sporedu je masten in plesen nabor trap pokalic, ki je naklonjenost najvztrajnejših ohranjal še lep čas po odprtju klubskega večera v štirkini kleti.

Nastop Ledenega torej najbolje opišejo mastne podlage, enostavni refreni in dretje med komadi, vse skupaj pa kljub pomanjkanju svežine nekako deluje. Vse to in prošnja toncu za pojačanje mikrofona je sestavni del persone originalnega trap badboya, ki jo s ponosom nosi od začetkov svojega ustvarjanja. Del te persone so verjetno tudi slabo odpeti pripevi in pogosto seksistična besedila, ki se res niso lepo postarala – njihova nerazločnost je tako za povprečno feministko morda celo usluga.

Ampak povprečna feministka tako ali tako ni primarna publika tega projekta. In četudi je revolucionarni naboj trapa kot izzivanja hip hopa in »resnosti« muzike nasploh že davno zvodenel, Ledeni še vedno solidno napolni Zorico in poskrbi za navdušenje občinstva – tako po dobri uri nastopa kot po dobrih štirih letih od zadnje izdaje.