Klub Gromka, 31. 1. 2016

Prva Defonija letos se je odvila v nedeljo na Gromkinem odru, z dvojnim nastopom Irene Tomažin ter gostujočim projektom Nate Wooley´s Battle Pieces. V napovedi je sicer bilo napisano, da se bo Ireni Tomažin na odru pridružil še Tomaž Grom, vendar je ta pred koncertom zbolel, tako da tekom večera kontrabasa ni bilo slišati. Kljub temu je ne glede na manjkajočega soigralca nastop zvenel precej celovito.

Kot že rečeno, je Irena Tomažin nastopila sama. Pod odrom, kjer se je zaradi nagužvanega odra z inštrumenti njen nastop odvijal, je stala samo z mikrofonom v roki, priključenim v prenosno mešalko, na kateri je prilagajala jakost zvoka. Ob današnji poplavi visoko sprocesirane glasbe je seveda vsakič osvežilno prisluhniti surovemu zvoku akustičnih inštrumentov, tako kot človeškemu glasu. Pri Ireni Tomažin pa se zdita ti dve stvari neločljivo povezani. Njeno petje spominja na zvočna raziskovanja glasbenikov, naveličanih konvencionalne rabe svojih izbranih inštrumentov, ki so postopoma začeli svoj repertoar zvokov širiti onstran običajnega. Raziskovanje z glasom pa ima vseeno nekoliko drugačen učinek, saj smo nanj večinoma navajeni in ob njem tudi bolj pozorni. To pozornost je vokalistka izkoristila in poslušalce pripeljala od sproščenega poslušanja do trenutkov rahle evforičnosti, vse samo z manipulacijo glasilk in mikrofonom. Cel nastop je bil, razen zaključne ljudske pesmi, opravljen brez besedila. Tako je vsakršna pripovedna interpretacija slišanega bila prepuščena poslušalcem. Kar pa ob obsežnem razponu glasu, ki je toliko skrival v detajlih vibracij, ni bilo lahko in tudi skoraj odveč. Vseeno pa je njen nastop imel zgodbo, četudi si jo je moral ustvariti vsak sam in je ona samo ustvarila pogoje. Pozorneje kot se jo je poslušalo, bogatejša je bila izkušnja.

Naslednji nastopajoči pa so bili nekoliko tradicionalnejši v svoji free jazz izpeljavi. Nate Wooley je s seboj pripeljal vibrafonista Matta Morana, saksofonistko Ingrid Laubrock in pianistko Sylvie Courvoisier. Skupaj so sestavljali Wooleyev projekt Battle Pieces, in sicer projekt v smislu priložnosti za raziskovanje, v tem primeru novega kompozicijskega jezika. Bistvo Battle Pieces naj bi bilo v tem, da izmenično igrajo skladbe, pri katerih so trije seznanjeni s strukturo, četrti pa jih slepo spremlja. A ker je bil to njihov zadnji nastop v okviru Battle Pieces, so zavoljo morda lastne sproščenosti dodali vmes še običajne skladbe. Kljub sugestivnemu imenu projekta pa dogajanje na odru ni preveč spominjalo na bitko. Še posebej za sodoben svobodnjaški bend so zveneli dokaj krotko, razen občasnih intenzivnih izpadov saksofonistke, ki je na vsake toliko odločno prebila sanjavost. Verjetno je imelo kaj pri tem to, da je pri Battle Pieces vsakič v ospredju samo en solist, ostali pa ga spremljajo.

A ne glede na njihovo nekoliko zadržano borbenost so na odru nastopili dinamično in ustvarili okolje barvitih zvočnih struktur. Prav tako se je ne glede na dodane skladbe obdržal posrečen kontrast med razvlečenimi in krajšimi idejami, ki se je vzpostavil že na albumu. Njihov koncert se je fluidno gibal med ambientalnim zvenenjem vibrafonista, ki je koristil tudi lok, toplimi frazami pleha ter razpršenimi, a pedantnimi odgovori na klavirju. Ob odsotnosti bobnov in basa seveda bend ni bil ritmično močen, ampak to pri nastopu, ki izziva ustaljene forme skladanja, ni toliko pomembno kot melodična virtuoznost. Ali kot se za svobodnjaški bend spodobi, ustvarjanje vsebine v poslušalčevi glavi, brez konkretnega podajanja nje. In tega smo na Battle Pieces bili deležni.