(Ne)forma #92: Anja Novak, Olja Grubić, Andrej Kobal @ Španski borci

Recenzija dogodka
18. 3. 2022 - 14.00

Kulturni dom Španski borci, Ljubljana, 16. 2. 2022

 

V časih počasnega minevanja zimskih mrzličnih puščob in spontanih mlačnih pomladnih slutenj se človek težko izogne vsaj blagim sentimentom. Neki čudni, a preudarni prijetnosti, malone gotovosti, da so spomladanske nežnosti že za prvim vogalom. Ni pa zanesljiv ta opoj gotovosti in praktično razbline se ob prvem burnejšem sunku hladnega. Koliko je torej sploh vredna izkušnja vdajanja udobju predvidljivosti? Zakaj se zdi, da je ključ pravzaprav v njenem sklepu, preblisku spontanega? Kakorkoli obrnemo, minljivost se kaže kot jedro vsake zapomljive izkušnje, fraza »pustimo se presenetiti« pa kot optimalni odziv na življenjske ambivalence.

Zanimivo, v kakšnega ezoterika se recenzent spremeni, ko se zadolži, da ovrednoti nekaj tako izrazito brezobličnega in prostotočnega, kot je nastop v improvizacijsko-performativnem ciklu (Ne)forma, ki ga od leta 2010 prireja Zavod Sploh. Vsekakor si oddahne, ko pride do sklepa, da so v nastopu, ki je tako globoko podrejen slučaju in razburljivosti absurda, zametki nekega širšega in posvoje nadvse inovativnega smotra.

V sredo smo se napotili v Moste, k Španskim borcem, z namenom, da si ogledamo intermedijski performans Anje Novak – igralke, performerke, pesnice, Olje Grubić – performerke, vizualne umetnice ter scenografke in Andreja Kobala – glasbenega improvizatorja, zvočnega pustolovca, inovatorja. Zunaj prizorišča nismo mogli mimo občutenja posebne vedrosti v zraku, fragmentarne gotovosti prihajajočih vremenskih dobrot, za tem pa nas kot naročeno, v dvorano, na sam oder pravzaprav, pospremijo šumi in trušči morskih valov, galebov, poletja. Komad Vinka Coceja Ribari predvaja Andrej, dodobra nameščen za svojo komandno mizo z računalnikom, ki je gonilo njegovega virtualnega inštrumenta za granularno sintezo zvoka. Z nepredvidljivo naravo svoje elektronske improvizacije je videti kot eno, kot zvočni čarovnik, glasbeni alkimist. Pa tudi Anja in Olja, obe poletno opravljeni, s svojo performativnostjo v enaki meri nepredvidljivi.

Ne glede na zavedanje, da so nastopi v sklopu cikla (Ne)forma namensko konceptualno razsrediščeni, prvenstveno namenjeni brezobličnosti in snovanju unkikatnih pristopov k intermedijski improvizaciji, nismo mogli biti docela pripravljeni na izkušnjo, ki nas je čakala. To nekaj velja že samo po sebi, kaže na učinkovito uveljavljanje temeljnega smotra cikla. (Ne)forma je postavljanje fraze »pustimo se presenetiti« na pomembno preizkušnjo. Je stopnjevanje absurda, preizkušanje gledalčevih mej dopustljivega, preizpraševanje pričakovanega in spontano zvočno uokvirjanje vsega skupaj.

Začeli smo s poletno dobrodošlico v odeji nedolžnega absurda, nadaljevali z bizarnimi manevri Anje in Olje. Pripravljanje omlete, kozarec oliv, frača in obstreljevanje, goli telesi, oljčno olje in gimnastika. V svojem stopnjevanem kopičenju absurdov se scenosled dogodkov konkretno izogiba celovitemu opisovanju. Bistveno bolj ključen, pa tudi zanimiv, je sam princip performansa.

V ozdaju – v svojem laboratoriju – je prežeči Andrej, ki vseskozi lovi spontane zvoke performansa Anje in Olje. Odpiranje konzerve, zveni trkajočih kozarcev, rezanje kruha, naključna mrmranja – praktično vsak šum, vsaka gesta, ki proizvede še tako rahel zvok, je potencialno ujeta v Andrejeve improvizacijske zanke. Ne operira z vnaprej pripravljenimi strukturami in je tako v neprestani interakciji s prostorom, z dogajanjem v njem. Njegova naloga ni zvočno opremiti odrski dogodek, temveč ga skušati ozvočiti. Prizadeva si uglasbiti svojo neposredno okolico oziroma preleviti nepredvidljivo dogajanje in celokupno značajnost dogodka v zvočno sliko.

Tovrstna raziskovanja variant improvizacijskega umetnikovanja napravijo cikel (Ne)forma tako zanimiv. V torišču je vseobsegajoča interakcija nastopajočih, vzporedno multipliciranje prebliskov nepredvidljivosti in splošno produciranje odrskega dogodka, ki je enkraten, minljiv, neponovljiv. Še bolj ključna pa je nezavezanost kakšnim temeljnim idiomom ustvarjanja in nekakšna inkubatorska nameščenost vsega skupaj.

Težko sicer rečemo, da je bil performans kakšna prodorna glasbeno-improvizacijska senzacija, vendar sodeč po temeljni zastavljenosti cikla si to niti ni želel biti. Gledalska izkušnja je bila, če ne drugega, splošno zabavna, polna praznih ugibanj o tem, kaj neki lahko sploh še sledi. Velja pa dodati, da je (Ne)forma, čisto iz vidika principa, nadvse inovativna platforma za raziskovanje globoke raznovrstnosti improvizacijskih ustrojev, torej vsekakor platforma s posebnim mestom v domači alternativno-umetniški srenji.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness