Cankarjev Dom, Klub CD, 25.5.2016

Brian Ferneyhough, Mnemozina, za basovsko flavto in trak (1986)

Dai Fujikura, Opuščeni čas, za električno kitaro in osem glasbenikov (2008)

Tristan Murail, Trinajst barv zahajajočega sonca, za flavto, klarinet, violino, violončelo in klavir (1978)

Fausto Romitelli, Pesek časa, za šest izvajalcev (1991)

Pierre Jodlowski, Ljudje/Čas, za šest glasbenikov, elektroniko in video (2004)

V sredo je se v Klubu Cankarjevega doma zgodil še en izmed dogodkov cikla Predihano, ki sporadično, vendar relativno konsistentno v tukajšnji prostor plasira izbrane izvedbe del povojne komponirane glasbe različnih skladateljev in desetletij oz. tistega miljeja, ki se navadno označuje z oksimoronom »sodobna klasična glasba«. V izvedbi zasedbe Neofonia in ob dirigentstvu Setevena Loya ter s podnaslovom »Opuščeni čas« je bil predstavljen program petih skladb petih različnih skladateljev, med katerimi sta vsekakor izstopala nekoliko starejša in bolj poznana Tristan Murail in Brian Ferneyhough. Večer je bil zastavljen dvodelno, vsaki skladbi je bila namenjena drugačna zasedba, tako da je bil vmesni čas napolnjen s tehničnim in prostorskim usklajevanjem.

Prva je bila na vrsti skladba Briana Ferneyhougha »Mnemozina« za basovsko flavto in trak v izvedbi mlade flavtistke Anje Brezavšček, ki se tudi sicer posveča izvajanju sodobnega repertoarja in med drugim izvaja tudi na teh valovih večkrat predvajanega Salvatoreja Sciarrina. »Mnemozina« je prinesla tisto specifično vrsto postserialistične kompleksnosti, ki smo je pri Ferneyhoughu vajeni in ki sam material temperiranih tonov že ukrivlja tudi proti nečem drugem. In basovska flavta Anje Brezavšček se je zdela še posebej pripravna za ustvarjanje teh vmesnih in begotnih, nemara celo atavističnih prostorov, ki pa so tudi zelo hitro in v neizpodbitnem razrahljanem atonalnem toku odbrzeli mimo. Sestavni del je tudi osemkanalni zvočni posnetek dodatnih partov za flavto, ki se nanašajo še na neke druge kompozicije, a jih tokrat nismo slišali. Daljši in bolj kontinuirani toni, ki so se vedno znova sestavljali v in pršili nazaj iz spektralnih disonanc, so v recepciji poslušalca uprizarjali kompleksno in neujemljivo prežemanje in šivanje s punktualistično solistično linijo.

Sledila je »Opuščeni čas« v Angliji živečega japonskega skladatelja Daija Fujikure za električno kitaro in osem glasbenikov, v tem primeru je šlo za godalni kvartet, flavto, klarinet in tolkala. In na tej točki je nastopil nemara edini zares problematičen moment večera. Skladba, ki je dala naslov tudi celotnemu dogodku, se je zdela precej dobro napisana in se je morda najbolj približala v konceptu vseskozi nakazovani časovni nekonsekventnosti ali določeni časovni ambivalenci. Žal pa je električno-kitarski del, tokrat v izvedbi vedno bolj opaženega sodobnoklasičnega kitarista Primoža Sukiča, od te briljance znatno odstopal in sprožil marsikatero vprašanje o svoji smiselnosti in doprinosu znotraj dogajanja. Čeprav lahko ponekod v spremnem tekstu beremo, da ima Fujikura neko nostalgično in mladostno vez z igranjem rock kitare, se mi je zdelo, da smo se spet znašli pred primerom precej površinske umestitve tega instrumenta v sodobno komponirano glasbo. Skladatelj je v opisu kompozicije dejansko preciziral, da je napisana za osem glasbenikov in »rock« kitaro. No, ta večer vsekakor ni bila slišana rock kitara. Glede na to, da so bili prispevki ostalih instrumentalistov zasnovani in tudi odlično izvedeni kot prispevki ozvočenih akustičnih instrumentov, je bila kitara Sukiča odločno pretiha, tako da je v primerjavi z razkošnim zvenom ostalih komornih instrumentov delovala volumensko in spektralno precej ubogo. Vse drugo, kar običajno elektrificirana in tudi »rock« kitara je. Pri vsem tem, naj bo jasno, ne postavljam pod vprašaj predanosti kitarista in celotne zasedbe pri izvedbi, temveč želim opozoriti na dejstvo, da je vključevanje električne kitare kot enega najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšega instrumenta širše sodobne glasbe 20. stoletja, precej bolj zahtevna naloga, kot si marsikdo misli. Toliko bolj, če vstopa s pretenzijo referiranja na kompleksnost nekega žanra, katerega prav tako kompleksen duh je v nekaj notiranih vrsticah nemogoče ujeti drugače kot simulaker banalnosti.

Nekateri deli so vsekakor nakazovali bolj razprt potencial, ki me je spomnil na pomembnost mladostne obsesije z Webernom legendarnega improvizatorja in kitarskega inovatorja Dereka Baileyja. V njegovem delu, čeprav povsem militantno v sferi svobodnega improviziranja, lahko najdemo eno najbolj žlahtnih zavez in zavedanj tako predikatov radikalnih atonalnih inovacij klasične glasbe prve polovice 20. stoletja kot samega karakterja električne kitare. Kot enega bolj uspešnih primerov rabe električne kitare v smislu jasnega izhajanja iz rockovskih tropov in v tem primeru tudi metalskih in noiserskih pa bi izpostavil še kompozicijo »Cluster Bomb Unit« sodobnega kanadskega skladatelja Wolfa Edwardsa, sicer tudi ključnega člana anarho-black metal benda Iskra.

»Opuščenemu času« je sledil eden izmed vrhuncev večera, prelepa izvedba zgodnje skladba Tristana Muraila, »Trinajst barv zahajajočega sonca«. Murail je v zadnjih desetletjih referenčno ime t. i. »spektralizma«, izvedena skladba pa je pokazala, kako je lahko spektralna senzibilnost, fokusiranost na »barve« zvena in inherentno zvočno materialnost elementarnih čistih tonov subverzivni element razkroja narativnih in konvencionalnih dramaturških prisil velikega dela glasbe takrat in zdaj. Daleč od kakega naivnega zvočnega impresionizma je Murail prek programske naperjenosti v barve sprostil linearni potek dogajanja in ga odprl za paradoksalno sobivanje tako nekakšne obvisenosti v zraku kot tudi globoke ozemljenosti v nereducirano čutno bogastvo, razprto atonalnost kot telesno pravico do užitka in polnosti izkušnje.

Po pavzi je sledila še skladba »Pesek časa« v Gorici rojenega skladatelja Fausta Romitellija, ki se v svojem delu poleg vseh svetov, ki smo jih izpostavil v dozdajšnjih skladbah, nanaša tudi na vpliv in kulturno-politično-spiritualno zapuščino psihedeličnih glasb tako rockovskih kot plesno elektronskih. Še ena odlična komorna izvedba z učinkovito podtalno prisotnostjo elektronske klaviature, gotovo zelo instrumentalistično zahtevna, ki je v primerjavi s prvim delom večera vnesla tudi nekaj pokvečenega pulziranja, repeticije, ki pa to spet ni bila in je tako na skladateljskemu okolju primeren način vtrla kvalitete transoidnih in repetitivnih popularnih glasb.

Večer se je zaključil z zahtevnejšo multimedijsko zastavljeno skladbo »Ljudje/Čas« skladatelja Pierra Jodlowskega za klarinet, trombon, tolkala/klavir, violino, violončelo, video in elektroniko. S slednjo je kot zvočni režiser izza mešalne mize briljiral Mauricio Valdes. Elektronski del skladbe je bil izredno učinkovit, prodoren in z jasno referenco tako na izročilo eksperimentalnega elektroakustičnega skladanja kot tudi mračnejše popularnoglasbene derivate. Vsi nastopajoči, vključno z dirigentom pa so bili znotraj dogajanja podvrženi tudi scenografskim premikom, ki so kdaj zaznamovali skupne prekinitve in nadaljevanja partov, spet drugič pa razdrobitev skupinske enotnosti. Striktno glasbeni material je nekako nadaljeval tam, kjer je končala prejšnja Romitellijeva skladba, a se je vse skupaj obrnilo tudi v bolj hektične vode, celo kolažne in citatne, vsekakor pa distopične in urgentne v karakterju. Prav tako sinhronizirani video del, ki se je premikal od presunljivih in globinsko umeščenih delov, denimo spreminjajočih se ekspresivnih človeških portretov, do že rahlo spektakelskih video akrobacij, ki so morda rahlo skazile vtis celote. A ta je kljub temu ostala močna.