Arena, Zagreb, Hrvaška, 15. 10. 2024

Pred dobrim tednom dni so se Nick Cave in The Bad Seeds mudili v Zagrebu, kjer so nastopili v okviru turneje, na kateri predstavljajo ploščo Wild God. Ta osemnajsti studijski izdelek predstavlja še enega od mejnikov na poti zasedbe in rahlo vznesen odmik od prejšnjih dveh plošč Skeleton Tree in Ghosteen, ki sta v glasbi odsevali globoko, nepopisljivo spoprijemanje z žalovanjem, zasidrano v frontmanovem drobovju. Nick Cave & The Bad Seeds so s svojim kalibrom vzpostavili napeta pričakovanja za koncert, kateremu naproti smo se odpravili v kombiju, ki je krenil s Tolminskega. Že res, da smo kramljali o vsem mogočem, a je beseda večkrat nanesla na diskografijo pričujoče zasedbe in ker so nekateri med nami že obiskali katerega od koncertov Nicka Cava, so se razpirali tudi nastavki za primerjavo. Ko smo prispeli pred gromozansko tvorbo prizorišča, se je pred njo v koloni vrstila gruča ljudi, ki so čakali za vstop v Areno.

Z vijuganjem po njeni notranjosti in izgubljanjem med vse gostejšo množico ljudi smo zamudili precejšen del nastopa irske postpunk zasedbe The Murder Capital, ki je kot predskupina v žagajočem zamahu majala tribune velike dvorane. Na odru so se za pester inštrumentarij kmalu zvrstili člani The Bad Seeds s pridruženimi tremi spremljevalnimi vokalistkami in vokalistom. Potopili so nas prav takoj v nekaj zamaknjenih, toplo zvenečih taktov ekstatičnega komada Frogs z najnovejšega albuma in z dvignjeno roko v pozdrav se jim je na odru pridružil razvnet Cave. Iz teh uvodnih minut smo si lahko mislili, da bomo priča zares lepemu dogodku. Ni trajalo dolgo in že je Nick Cave zakorakal na ozek podest pred publiko, ki ga je z vzkliki privabljala medse, in si prepevajoč »hop inside my coat!« s poudarjeno gesto odpel suknjič. Z dlanjo je drsel nad rokami, ki so se stegovale proti njemu iz VIP lože. Tovrstna zvezdniška manira pa nikakor ni delovala pretirana in kot se je po koncertu izrazil eden od prisotnih, lahko le Cave med komadom vzame plato v roke, jo podpiše in vrne nazaj publiki, ne da bi bilo to videti nastopaško ali kakorkoli drugače neokusno že.

Prav stik s publiko, iskreno in iskrivo povezovanje dotikov, pogledov in besednih potrditev v stilu »čudoviti ste!« je marsikomu na zagrebškem koncertu privabljal nasmeh na obraz. Podžigal pa je tudi zavedanje skupnega, ki se je vzpostavilo v tistih nekaj urah med sedemnajsttisočglavo združbo ljudi. Kljub temu in z ozirom na glasbenikova prizadevanja za spodbujanje dialoga s svojim občinstvom – kar se denimo kaže v projektu Red Hand Files, v katerem že nekaj let odgovarja na raznorazna vprašanja in objavlja tudi osebnoizpovedne zapise – Nick Cave vendarle in prav mogoče čisto nehote pač ostaja nedostopen, veliko ime v glasbeni industriji z dolgo ustvarjalno preteklostjo, številnimi odmevnimi projekti in tudi umetniškimi podvigi na drugih področjih.

Na oder Arene je zakorakal z zavedanjem, da bo toplo sprejet, in to energijo je vseskozi, dobri dve uri in pol, tudi vračal med poslušalke in poslušalce. Setlisto je sestavljalo kar nekaj skladb z albuma Wild God, ki je izšel avgusta letos in katerega besedila so številni prisotni že dodobra poznali. Med novimi skladbami smo lahko slišali nebesno konjenico v Cinnamon Horses s poetičnim izrekom »ker ljubezen ne zahteva ničesar, toda stane vse in cimetovi konji plešejo pod jagodno luno«. Težko bi sicer trdili, da smo razločili, kako se je z besedami igral glavni vokalist, ker je zvok v dvorani zaokrožil v razmeroma zamaščeno celoto, v kateri smo na parterju le s težavo razbirali tudi posamezne linije The Bad Seeds. Vendarle je moč glasbe segla vse do zadnjih sedežev, kot se je izrazil eden od udeležencev koncerta.

Docela uigrana šestčlanska zasedba s pridruženim vokalnim zborčkom je predvsem podpirala Cava in sledila vsakemu njegovemu gibu ob tem, ko se je zazdelo, da se nam je povsem razdal in izpel na hlipajoč, drugič hrapav, potem pa mogočen, kričeč in še kako drugače impozanten način, ki je vodil do katarzičnega poskakovanja in prepevanja v slovitem komadu Jubilee Street z albuma Push the Sky Away. Odvrtel se je nekam v nebo, nas potegnil zraven in katapultiral. Ko smo spet pristali na tleh, je sledila še ena uspešnica iz prejšnjega tisočletja, ob kateri smo z glavami prikimavali v ritmu tenzije, ki so jo Bad Seeds zakuhali s From Her to Eternity. Potem je bil tu še nevihtni komad Tupelo, posvečen Elvisu Presleyu.

Naj izpostavimo še priredbo skladbe White Elephant, katere avtorja sta tesna sodelavca Warren Ellis in Nick Cave in ki je doneče zapolnila dvorano ter nas dodobra razgrela in zazibala. Med temi silovitimi ekspresivnimi skladbami pa smo skupno zajadrali tudi med blagozvočna atmosferična muziciranja, ko je Cave tokrat bolj statično pel ali pa poseden za klavirjem v svoji zamaknjenosti segal po nečem presežnem, pri čemer so ga z vokali usmerjale tudi spremljevalne vokalistke, odete v dolge bele obleke. Nobena skrivnost ni, da tega glasbenika avstralskih korenin pritegne uglasbljanje religioznih občutij. Takšno doživetje se je na odru in širše v Areni, ko so se prižigale lučke na telefonih, izrazilo posebej ob skladbi Into My Arms, ki so jo Nick Cave & The Bad Seeds ponudili povsem na koncu bisa.

Na koncertnem prizorišču so se zgoščala čustva, a so prevladale svetlobe, izrazi upanja in navsezadnje zabave ob tej deljeni izkušnji. Med množico ljudi so bili mladi in po srcu mladi, po srcu starejši in starejši, odeti v temno, v pisano, v svetlo, na kup smo se z zanimanjem zbrali od tu in tam, v Areno pa se je poskušal prebiti celo bramor. Obisk stranišča med koncertom je recenzentki ponudil tudi malce drugačen vpogled. Medtem ko sta gospe srednjih let v vrsti kramljali o svojih doživljanjih, je ena drugi pripomnila, kako opazuje mimoidoče ljudi in kako preprosto ni te energije v očeh, kako je super koncert, ampak so vsi nekako down. Če sta prejšnji dve plošči zares zaznamovali samorefleksivnost in teža, je nov album v koncertni izvedbi zasijal v povsem drugi luči. Nick Cave in The Bad Seeds so nastopili odločno, s presežki energije hranili željno občestvo, navdušili in se z neštetimi: »Hvala, Zagreb!« poslovili v noč.