Human Season Records, 2023

V Tolpi bumov tokrat raziskujemo eksistencialistične prebliske dublinskih postpankerjev The Murder Capital, ki so na novi plati Gigi's Recovery lično zaokrožili čustvenost in eklektično atmosfero, obenem pa nastavili ogledalo samim sebi in svojemu okolju. Plata je izšla januarja letos pri bendovi založbi Human Season Records, na njej pa peterica zajadra proč od svojih ortodoksnih postpankerskih korenin v bolj razsrediščene vode.

Vokalist James McGovern, basist Gabriel Blake, kitarista Damien Tuit in Cathal Roper ter bobnar Diarmuid Brennan so kot The Murder Capital glasbo začeli ustvarjati že leta 2015. Štiri leta kasneje so izdali prvenec When I Have Fears, ki je zasedbo zavihtel med vrhove irske alter scene – med bende, kot je Fontaines D.C. Na prvencu so glasbeniki kolebali med ustvarjanjem novega, lastnega in reprezentiranega. Uporabljali so torej pristope, ki so za aktualno postpank sceno do neke mere pričakovani, a ne tudi samoumevni. Kljub splošni ostrini in všečnosti je plošči manjkala neke vrste svojskost – preprosto povedano, manjkalo je žmohta. When I Have Fears je izkazala tiste vrste všečnost, ki drži vodo, dokler poslušalca ne prebije spoznanje, da tipu na odru, upajmo, sploh ni zares ime Ian in da za plehek, zatohel priokus ob poslušanju niso bile krive naše cenene slušalke, temveč preprosto dejstvo, da neki fali. 

Takrat so The Murder Capital stali z ramo ob rami tudi z bendoma Shame in Squid, za katera se je zdelo, da sta se držala hajpa, ki je spremljal britanski rivajvl postpanka. Ta oživitev pa je prinesla neslutene novosti; ta novi postpank se sploh ni zares toliko posvečal čustveni surovosti družbenopolitičnih strahov in tegob, temveč se je raje posvečal tistim vakuumsko zapakiranim delčkom zapuščine ta starega postpanka: z eklekticizmi in premišljenimi nesmisli, ki so postali izolirana, a poglavitna zvočno-zasnovna rezultanta raznih post- ali bolje rečeno celo anti- Joy Divisionov. Za inovatorskimi zastavonošami Black Midi in Black Country, New Road je še nedavno tega živčno capljala marsikatera otoška zasedba, razpeta med budnim očesom davno mrtvega Curtisa in neke vrste Bog je mrtev pristopom mlade alternative, ki je nostalgike izigrala pri njihovi lastni igri reprezentacij. The Murder Capital so takrat, kot mnogi drugi, capljali. So se pa svojih, pardon, Gigijevih križev reševali na – končno – lasten način.

Gigi's Recovery je poskus stvaritve novega, dihajočega impulza, zamejenega z zabrisanimi linijami postpanka. Svojih križev so se Irci lotili na iskren način in se v procesu karseda oddaljili od stereotipnih postpankerizmov. Njihovi koraki k svojskosti so ponekod bolj, ponekod manj uspešni – McGovernov vokal je v svoji razvejanosti in odprtosti zagotovo bolj suveren, ambiciozne pa so tudi kompozicije. Te se ponekod poigravajo s pixijevskim kitarskim prijemom, dinamiko tihega in glasnega, drugje pa vlečejo na radioheadovske razpotegnjene balade – v svojo sestavo vključijo efektirane vložke godal, sintetizatorjev in ostalih inštrumentov, ki so včasih spačeni do skorajšnje neprepoznavnosti. Kot manj uspešno lahko izpostavimo predvsem produkcijo albuma, ki je razcepljena med surovostjo prvenca in poskusom nečesa novega. Nepričakovan stranski učinek tega neravnovesja pa je mestoma obupno zvočno neravnotežje med posameznimi inštrumenti. 

McGovernovo pesmopisje v izolaciji ni zares nič posebnega, a se v kontekstu glasbene celote prelevi v nepogrešljiv, če ne celo osrednji del tako zvočnosti kot konceptualnosti Gigijevega okrevanja. V svojem okrevanju brezoblični protagonist Gigi, ki je na plati neposredno omenjen zgolj enkrat, pooseblja spremembo. Ta se prikazuje ponekod fantomsko, ponekod pa neposredno: skozi prizmo pripovedk o počasnem propadu strastne ljubezni je izpostavljen boj zasedbe s sponami raznovrstnih pričakovanj. Tistih o svojskosti, o edinstvenosti, o pristnosti. Ko Gigi okreva, album počasi drsi proti koncu, ko Gigi pozablja na spone starih odnosov, se približujemo simfoničnim klimaksom ob koncu plate. Ko se na predzadnjem štiklu Gigi's Recovery naš protagonist znajde v neskončnem suspenzu in ko v mešanici melanholije in blaženosti upanja opazuje obzorje, postane sporočilnost jasna. The Murder Capital so sami sebe našli prav v dejanju iskanja samih sebe – v nenehnem stiku s spremembo. To sporočilnost po poslednjem klimaksu še zapečati zaključna, minuto in pol dolga skladbica Exist, ki povrh vsega vzpostavi še ciklično razmerje med zadnjo in prvo skladbo plate. 

Prek nenehne igre nasprotij The Murder Capital žebljico na glavico zadevajo v detajlih. Ko z ušesi pobezamo med plastnice in špranjice Gigijevega okrevanja, se sladkoba izriše med barvami posameznih plasti. Gigi's Recovery težko označimo za žmohten ali pa nežmohten album – ta diskurz so namreč Irci konkretno pustili za sabo. Na grobovih derivativnih reprezentacij so zgradili nov, razrediščen zvok, s katerim stavijo na atmosferičnost, čustvenost in samosvojost. Mi pa bomo med poslušanjem stavili na še kakšno kulsko plato irske druščine. Pa upamo, da se ne bomo do takrat prav pošteno skeširali.