Cvetličarna, 18. 1. 2013

Včerajšnji koncert skupine Nicole Willis & The Soul Investigators v prenovljeni, zloščeni in super opremljeni  Cvetličarni se je začel okoli polnoči, in začel se je dokaj obetavno. Na oder je najprej stopila sedemčlanska finska zasedba The Soul Investigators, dolgolasih fantov umazanih las, uniformiranih v pristno zlizane modre kavbojke in jeans jakne odrezanih rokavov z imenom benda všitim na hrbtu v slogu Angelov pekla. Basist se je začel prav nagajivo sprehajati po vratu svoje štiristrunske kitarice, bobnar mu je dajal lepo podporo, zaneseni Hammondovec je takoj pokazal, da je še kar talentiran, kitarist se je postavil v stransko vlogo v ozadje skupine, kjer je sicer ostal do konca koncerta, prizadevanje pihalne sekcije pa je bilo takrat še kar slišati. Takrat, uvodoma se mi je zdelo, da bi ta ameriško-finska naveza pevke naravno lepega glasu in modernih hipijev, ki je posnela prijeten album Keep Reaching Up, objavljen leta 2006, lahko priredila enako fin koncert. Sum, da nekaj lahko gre narobe, pa se mi je porodil takoj v naslednjem hipu, ko se je Nicole kar nenadoma pojavila na odru, še preden je bend zaključil svojo uvodno temo, brez posebnih napovedi, brez ustvarjanja pričakovanja, brez tipične soulovske ceremonije, ki je tako učinkovit sestavni del šova.

Resnično ne maram kritizirati ustvarjanja ljudi, ki vlagajo ljubezen in predanost v svoje početje, po drugi strani, pa ko si postavljen pred nalogo recenzenta, ne gre drugače, kot da opišeš stvari take, kot so bile. Druga stvar, ki je dokaj hitro postala očitna, je, da skorajda petdesetletna Nicole nima odrske karizme in prezence, ki jo potrebuje pevka kot frontman banda in nosilec dogajanja, in da njen glas zveni bolj globoko, če ne bolj grobo, v primerjavi s posnetki, na katerih se dotika svilenega northern soul občutka. V nizanju skladbic iz njihovega skupnega ustvarjanja se je pihalna sekcija izkazala za dokaj pozersko celoto s tremi šibkimi členi, basist se je mestoma razživel, klavijaturist, ves čas zatopljen v svoje početje in sklonjen nad Hammond orglami, pa je dajal vtis, da je res hud, čeprav je ves čas ponavljal isto finto in je nenadzorovano silil v ospredje, s čemer je vsaj polnil luknje kitare in pihal. Vrhunec koncerta je bila spontana invazija odra s strani ljubiteljske plesne b-boy skupine, ki je vnesla nekaj dinamičnosti v nastop in je dala basistu razlog, da se rahlo razživi. Glasbeni trenutek koncerta pa je prišel proti koncu nastopa, ko so zajadrali v blues točko, v kateri je zdaj temnejši, starejši glas Willisove prav lepo zavibriral v prostoru in zapeljal bend, da pokaže to kar zmore. In vendar, to je bilo malo premalo močne emocije v medlem večeru.

Po koncu predstavitve svoje glasbe, po malo manj kot uri in pol trajajočem nastopu, se je bend pobral z odra in je odšel v garderobo, kjer so zavedajoč se lastnih omejitev, verjetno molčeče sklenili, da nima smisla, da se vračajo na oder za protokolarno ustaljeni bis, ki ga tokrat nihče ni prav posebej pogrešal. V zadnji tretjini koncerta sem srečal frenda, ki mi je v izmenjavi vtisov povedal, da se mu občinstvo zdi grozno, ker ne posveča pozornosti koncertu. Že res, toda pozornost je nekaj,  kar si mora sam bend izboriti. Lepo oblečeno in prijetno odišavljeno občinstvo, ki je včeraj napolnilo Cvetko, je že pokazalo svoje zanimanje za Nicole Willis in njene Soul Investigators, ampak ti niso znali pridobiti njihove pozornosti.