Channel Zero, 17. 6. 2014

Dobri stari prijatelji z ljubljanske rock scene Tina Jenko, Mihael Kunšič in Žiga Jenko, ki so se v torek zvečer v klubu Channel Zero predstavili kot oOo freeo, so me z izrazno svobodo, ki so si jo vzeli v tej frišni skupini, dokaj presenetili. Trije, ki so skupaj stružili že pri Rhythm Thieves, so si pri oOo freeo za glasbeni izraz vzeli povsem odprt prostor improvizacije, v kateri se lahko zgodi vse. Medtem ko Tina s svojimi čedalje lažjimi in iz nastopa v nastop vse bolj zanesljivimi bobnarskimi prijemi polaga ritmično osnovo, ki morda tu in tam bežno spomni zdaj na ritme The Gories drugič pa na zgodnje Sonic Youth, in ob tem s palico občasno udari tudi po bas kitari, ki je stoje nameščena na njeni desni, pa Miha in Žiga na kitarah vozita skozi divje improvizatorske sanje in med ostrim drvenjem po avtocesti rocka in punka iz kitar in raznih efektov izvabljata škripajoče zvoke, ki jih Miha dopolni z navdušenim pihanjem v saksofon, Žiga v orglice. oOo freeo, ki med nastopom ne igrajo ničesar, kar bi tudi sami lahko opredelili kot ponovljiva glasbena forma, s precejšnjo dozo spretnosti in še večjo količino medsebojnega čutenja zelo dobro opravijo nalogo, da jim muzika v teh dolgih improvizatorskih dogodivščinah ne razpade, in vsako skladbo uspešno pripeljejo do konca. Za zdaj igrajo oOo freeo predvsem za lastni gušt, če se med občinstvom najdejo takšni, ki jim to gode, so vsi trije toliko bolj veseli.

Night Beats iz Seattla, ki jih je leta 2009 ustanovil Danny Rajan, Teksačan indijskega porekla, s sošolcem iz srednje šole, bobnarjem Jamesom Traegerjem, in basistom Tarekom Wegnerjem so na svoji peti evropski turneji pripotovali tudi do naših krajev, da predstavijo pisan in hrustljav psihadelični garažni rock, ki so ga lani objavili na opojnem in zelo konkretnem albumu Sonic Bloom. Že s prvimi akordi so Night Beats pokazali, da so bend, da resnično obvladujejo oder in da z rock'n'rollom znajo posredovati emocijo in ustvariti valovanje elektromagnetnih valov, ki to godbo lahko naredi zares vznemirljivo. V triu morajo biti vsi trije člani suvereni, drugače bend in glasba ne stojita povsem pokonci. Pri Night Beats so vsi trije na pravem mestu. 

Bobnar, oblečen v ponosno razcapano belo majico z logotipom arhetipske soulovske založbe Stax, po snare bobnu vrti ritme z eksotičnim orientalskim pridihom, podobne onim, ki jih je v zgodnjem obdobju Majk polagal Korozija. Basista bi v The Cramps vzela Poison Ivy in ga vklenila za Fenderjev ojačevalec, da slučajno ne bi ubežal iz skupine med lovom na neko dolgonogo plavolaso fatalko. Ritem sekcija Night Beats polaga osnovo, ki je elastična obenem in dovolj trdna, da Danny kot kitarist in pevec lahko pokaže svojo bogato izvajalsko veščino. Energičen in hiter kitarist ter pevec, ki se strastno zatopi v besedilo in pade v zanos, Danny Rajan, je v kratkem torkovem nastopu, ki je bil zaradi tehničnih težav prikrajšan za nekaj pesmi iz rednega repertoarja in vsaj en dodatek, pokazal dovolj, da smo lahko videli obrise glasbenika, ki ima s svojim talentom priložnost, da nekega dne postane prepoznavna figura ameriške rock'n'roll scene. Dannyja glasba spontano nosi, potiska ga v elegantni matadorski tango s kitaro in nato še naprej v območje nezavednega zanosa, ki je ravno tisti prostor, v katerem si želimo videti rock'n'roll izvajalce. V tem zanosu strune lahko frčijo in pokajo, stojala za činele lahko razpadajo in v torek zvečer so se tudi zares, zaradi česar so nastop morali skrajšati. Kljub kratkem trajanju koncerta so Night Beats z intenzivno izvedbo pokazali dovolj umetniške sposobnosti in lastne identitete, da so potrdili zelo dober vtis albuma Sonic Bloom, in še več kot to – bili so zares tako dobri, da jim lahko napovemo obetavno prihodnost na mednarodnih odrih. To, kar še rabijo, je poslovna sreča in spreten agent, ki jih bo spravil na opazne odre.