Kino Šiška, 24. 9. 2015

Le dan po uradnem začetku jeseni je v kritju deževnih oblakov pred Kinom Šiška v Ljubljani parkiral avtobus, ki bo še do jutri po Evropi peljal dve ameriški legendarni death metal zasedbi, Nile in Suffocation. Videti ta dva benda v enem paketu je prava redkost, videti oba benda, ki sta že parkrat obiskala Ljubljano, v Kinu Šiška, pa je za vsakega poslušalca ekstremne glasbe bila nuja, saj so organizatorji končno izbrali dvorano, ki naj bi tako zvočno kot vizualno popolnoma ustrezala obema bendoma.

Koncert sta seveda otvorili dve italijanski zasedbi, Resumed in Embryo. Medtem ko so slednji bili žalitev za vsakega, ki posluša death metal, so Resumed vsaj bili nečemu podobni. Bend, ki bi ga vsekakor raje poslušal doma na CD-ju kot v živo, ni nastopaško energičen, je pa glasbeno precej dobro podkovan. Zamislite progresivni death metal v stilu Death s kančkom Gorguts in določenih mogoče modernejših death metal bendov predvsem ameriške šole. V živo torej niso vir razvrata in energije, glasbeno pa je jasno, da vedo, kako se zadevi streže. Dobro so torej predstavili svoj prvenec Alienations.

Kot rečeno, smo drugo skupino, torej Embryo, po prvem komadu, ki nam je pokazal, kaj je vse narobe v moderni death metal sceni, preskočili in raje počakali na ameriške brutalneže Suffocation, ki so se spet odpravili na turnejo z drugim vokalistom. Namreč, že nekaj let je vsem svetu jasno, da originalni vokalist Frank Mullen zaradi službe in družine ne more na pot vsaka dva meseca, zato je od leta 2012 dalje pravzaprav zelo zanimivo ogledati si Suffocation, ki z drugačnimi vokalisti nikoli ne zvenijo isto. 

Tokrat je vlogo vokalista prevzel bobnar ameriške death metal zasedbe Disgorge, Ricky Myers. Le-ta je pri normalnem govorjenju barvno zelo podoben Mullenu in tudi pri kruljenju ne zaostaja za njim. A na vsej črti pogrne, kadar je treba povezovati program. Namreč, kdor je že gledal Suffocation, mu je jasno, da stelarno death metaliziranje odlično povezuje prav psihopat Frank Mullen, katerega moderiranje programa je vsakič interesantno, na trenutke zelo smešno in vsekakor inovativno. V tem oziru se mu je najbolje približal nadomestni vokalist Bill Robinson leta 2012, po živosti pa John Gallagher iz Dying Fetus nekaj let pozneje. Tokrat smo namreč bendu lahko očitali predvsem predvidljivost. Vsak komad se je namreč končal na isti način: Myers se je zahvalil, celoten bend se je obrnil proti bobnarju, malce naštimal tone na inštrumentih in začel »jovo na novo«. Kar je pravzaprav botrovalo sterilnemu in kljub energičnosti enemu najbolj mrtvih Suffocation nastopov, kar sem jih videl. Ostali člani so pri igranju brezkompromisno dobri in natančni, a to je verjetno tudi posledica tega, da z izjemo komadov Abomination Reborn in Mass Obliteration Suffocation otepajo isto polento z zeljem že zadnjih 5 let. V tem oziru res komaj čakam novi album, se pa tudi sprašujem, ali se bendu res splača za vsako iti na pot, če z njimi ne more iti prav tisti član, ki v živo iz benda iztisne največ.

Obratno je bilo pri Nile. Ameriški ekstremneži, ki so pravkar izdali ploščo What Should Not Be Unearthed prek založbe Nuclear Blast, so z leti vse boljši v igranju in nastopanju, čeprav se vidi, da je show na drugem mestu, natančna glasbena eksekucija pa na prvem. Od vokalista Dallas Tollerja Wadea nihče ne pričakuje stand-up komedije ali pa ne vem kakšnih verbalnih eskapad. Zato nam redki govori niso šli na živce, prav tako pa je v večini primerov z malo besedami povedal največ. A ko je z ostalimi člani možakar začel invocirati death metalske viže, so Nile res zablesteli.

Kitarska in vokalna dvojica Dallas Toller Wade in Karl Sanders je z leti postala izredno učinkovita. Tudi izmenjava vokalov je bila na mestu, k čemur pa je pripomogel spet novi basist, katerega vlogo tokrat ima Brad Parris. Bobnarska pošast George Kollias je v top formi, njegovo igranje pa paša za oči in ušesa. In tudi playlista je bila zelo dobra, saj je poleg novih pesmi vključevala tudi že dolgo v živo ne slišane hite, kot sta Howling Of Jinn iz albuma Amongst The Catacombs of Nephren-Ka ter Defiling the Gates of Ishtar iz Black Seeds of Vengeance. 75 minut je pustilo navdušene tako ljudi v dvorani kot bend sam, tako da smo domov šli z zelo širokimi nasmehi in bolečimi vratnimi mišicami.

Za konec je treba pohvaliti tudi zvok v Kinu Šiška, ki je pri vseh bendih dal res največ, je pa light-show, ki je krasil oba glavna benda, bil eden najbolj neinovativnih in dolgočasnih ter ju je verjetno temu primerno oropal res perfektnih nastopov.