MIKK, Murska Sobota, 18.–19. 8. 2023

Pred dobrim tednom smo odpotovali na glasbeni dogodek Nindri Indri, ki se je letos prvič v obliki dvodnevnega festivala med 18. in 19. avgustom zgodil v Murski Soboti. Poslanstvo festivala je lokalnemu in širšemu občinstvu predstaviti kakovostne in žanrsko raznolike glasbene izvajalce iz tujine in Slovenije.

S pričetkom festivala v petek, 18. avgusta, smo ob sedmi uri zvečer vstopili v obljubljeno idiličen festivalski prostor. To je bilo grajsko dvorišče – prostor MiKK-a oziroma Mladinskega informativnega in kulturnega kluba Murska Sobota. Koncertno prizorišče, zamejeno s štirimi kamnitimi stenami, je že nakazalo intimnejši ambient. Majhen oder, odet v šotorsko pokrivalo, je bil postavljen v kot dvorišča, ki so ga krasili naredi sam lampijončki in drugi izrezljani okraski ter razprostrte božične lučke. Kot sta v RŠ intervjuju obljubljala organizatorja Tina Perić in Tomislav Glavica, da bo posebnost festivala med drugim večinoma lokalna ponudba hrane in pijače, smo večer zares zaštartali z dobrodošlico prekmurskega šnopsa. Znašli smo se na sceni, na kateri skorajda ni bilo slišati česa drugega kot prekmursko narečje in na kateri so se razvrstili razni občani, od kakšne družinice z majhnimi otroki pa do kakšnega radovednega starejšega para.

Razpored nastopajočih na festivalu je bil objavljen šele kakšno uro pred samim začetkom koncertnih večerov. Prvi festivalski večer sta tako ob osmi uri morda nekoliko ponesrečeno odprli didžejki balana in Katcha, ki sta resda namiksali hude klubske ritme, a kaj, ko je bilo na tej točki večera na prizorišču morda kakšnih dvajset ljudi, pa še ti so se zadrževali ob pijači in klepetu ob dvoriščnih stenah. Nastopiti bi moral težko pričakovani kombo EZY-G-ja in YNG-Fireflyja, ki je lani izdal odmevno ploščo Atamorgana, a je na dan koncerta nastop odpovedal, tako da je prvi zavzel oder prekmurski hiphop trio Dula, Puri in Turtle. Na oder so prišli z velikim zanosom in z njim navzoče povabili naprej, nato pa z nami, poslušalci, vseskozi ohranjali interakcijo.

Dula, Puri in Turtle so nastopili precej entuziastično, pri čemer jih je publika vseskozi, morda s pristnim navdušenjem ali brez, spodbujala z aplavzom in vzkliki. Tu se je dobro pokazalo, kar je bilo možno zaznati še kasneje med festivalom, namreč vidno navdušenje obiskovalcev predvsem nad lokalnimi glasbeniki. Ob deseti uri nas je pozdravila litvanska elektronska glasbena umetnica Monikaze s prvim očitnim konceptualnim nastopom. Prijetno je bilo opazovati njeno vdanost bolj eksperimentalni muziki z nežnimi sanjaškimi vokali, kar je gotovo zaznalo tudi sicer maloštevilno občinstvo.

Zadnji pred didžejevskim zaključkom prvega festivalskega dne so se predstavili češki techno panksi Frau Zwei – gotovo češnjica tega večera. Zanje je bil set-up prestavljen z odra na dvorišče, tako da smo se lahko okrog njih razvrstili v polkrogu in skupaj vzpostavili intimnejši stik. V gromovitem performansu smo lahko prepoznali komade z njihovega debija Za dve​ř​ma nikdo není, ob čemer so dostavili pričakovan dober zvok. Zavedanje, da pojejo o eksistencialnih tegobah posameznika, je podkrepil njihov vdani nastop. Vokalist Bibi je denimo deloval popolnoma prevzet, ko je imel med nastopom okončine tesno priklenjene ob telo, vokalistka Adéla pa nas je navdušila z močno emocionalno obarvano hrupnostjo. Ujeli smo se v občutke skorajšnje hvaležnosti, da imamo navzoči privilegij uživati v njihovi muziki na tako internem prizorišču, v prijetnem poletnem večernem hladu in z nad nami razgrnjenim zvezdnatim nebom. Za razliko od vseh prejšnjih nastopov, ki so striktno po časovnici ponudili vsak po eno uro glasbe, so nam Frau Zwei namenili zgolj dobre pol ure, vendarle pa so za seboj pustili precej močan vtis.

Seznam nastopajočih prvega festivalskega večera je bil skrbno kuriran, takšen, ki bi omogočil hudo plesno noč, pa se to žal ni zgodilo. Na prvi večer ni bilo čutiti festivalskega vzdušja ali vsaj nekega jasnega vzdušja nasploh. Morda se razlog skriva v manku kakšne študentarije ali druge mladine. Vseskozi so bili obiskovalci precej statični, tu in tam se je kakšen obiskovalec bliže odru nekoliko razživel. Nastala situacija je bila povsem smiselna; organizatorji so nam z lajnapom resda dostavili obljubljeno žanrsko pestrost, a je ta v kombinaciji s še ne dobro vzpostavljenim glasbenim festivalom rezultirala v naključni mešanici obiskovalcev, kjer ni bilo zagotovila, da bi se ta mešanica dobro poklopila in skupaj zaživela festival.

Drugi festivalski večer je že po časovnici s predvsem kitarskimi linijami obetal drugačno sceno od prvega. Na murskosobotno noč na grajskem dvorišču so se res razvrstile obiskovalke in obiskovalci, za katere je bilo videti, da so željni kitarske muzike. Pojavilo se je nekaj mladih metalcev, posameznikov s pankerskimi majicami, pa zopet nekaj družinic in takšnih oseb, ki so radovedno vrgle oko na lokalno dogajanje. Oder je nekaj minut po osmi uri z zanosom odprl pomurski pank bend Showdare, ki je nemudoma prešel v kitarsko hrupnost, podkrepljeno z močnimi bas linijami in bobni. Tokrat številčnejše občinstvo se je hitro navdušilo nad živahnim nastopom simpatičnega frontmana Luke Kavčiča, k čemur so pripomogli še komični elementi. Showdare namreč v svojo hrupno muziko vključujejo tudi vnaprej posnete vokalne vložke. Z dinamičnim nastopom, ohranjanjem interakcije s publiko in dobro muziko so nas učinkovito ogreli za drugi festivalski večer.

V nadaljevanju so nas prevzeli letošnji klubski maratonci, noiserockerji Moving as a Giant. Vokalistka in kitaristka Bojana Pejanović nas je posrkala v divji psihedelični komad z orgelskim uvodom, kmalu pa z bendom prešla v progresivno težjo in daljšo inštrumentalizacijo ter zavzeto podajanje vokalov z intenzivno gestikulacijo. Koncert je bil dobro zastavljen; vseskozi so glasbeniki ohranjali ravnovesje med bolj melanholičnimi komadi in hrupnimi preseki noiserskih vsadkov.

Sledil je dubovski dvojec Darla Smoking, ki je nemara dosegel kar najbolj prefinjen in dodelan izraz v živo, a je njuna muzika očitno za mnoge izpadla preveč avantgardno, kajti občinstvo se je znatno razkropilo. Morda bi bilo za namen muzike, ki ni nujno povsem plesna, je pa takšna, ki bi ji posameznik želel občudujoče prisluhniti, smiselno prostor opremiti z nekaj več sedišči. 

Prizorišče se je nato zopet napolnilo, ko so festival sklenili beograjski rockerji Repetitor. Ker se drugi večer v primerjavi s prvim ni striktno držal ur razporeda nastopajočih, so zadnji nastopajoči nekaj do polnoči vzneseno zasedli oder. Kot vedno so ponudili izstopajočo odrsko prezenco, grajsko dvorišče pa so predvsem napolnili z drugačno atmosfero, kot smo je bili deležni do tedaj, in presekali občutek tako rekoč male lokalne scene. Frontman Boris Vlastelica je skakal po odru, udrihal po kitari tudi med občinstvom in ustvaril hud šov. Čeprav je bila množica zopet večinoma statična, pa je tokrat seveda mladina zasedla prve vrste, v katerih je bila v ekstatičnem stanju tudi dovolj glasna, da je po koncu koncerta priklicala energično nabite Beograjčane nazaj za še en gromovit bis. Koncertni prostor se je kmalu zatem bolj ali manj spraznil, mi pa smo ostali sredi prizorišča pod vtisom kakovostnega bolj ali manj kitarskega večera, na katerem so prav vsi nastopajoči pustili svojevrsten pečat.

Prva edicija festivala Nindri Indri se je izkazala za dogodek, ki zaradi majhnosti prizorišča omogoči na eni strani uživanje v muziki naših najljubših izvajalcev, na drugi pa ponuja odkrivanje novih glasbenih bonbončkov, in to vse v takšni intimi, ki smo je težko deležni na tradicionalnih koncertnih prizoriščih. To intimo podkrepi tudi dejstvo, da je bila večina nastopajočih z nami v občinstvu in spremljala druge akte, ob čemer jih je neredko tudi živahno spodbujala. Lahko torej govorimo o domačnosti, hkrati pa maloštevilno občinstvo ne vzbudi nujno občutkov povezanosti, ki jih sicer na festivalih verjetno jemljemo za samoumevne. Če ob tem upoštevamo še druge dejavnike, kot so denimo le kakšnih pet ur dolg dnevni program, en sam oder in eno prizorišče, lahko sklenemo, da je bilo obiskovalkam in obiskovalcem omogočeno enostavno ujeti vse izvajalce, in ob tem obdržati razum in zmožnost spremljanja in tudi čislanja posameznih nastopov. Velika škoda je, da festival ni dosegel večjega števila ljudi, da bi v svoji prvi ediciji malo bolj zaživel ob tako kvalitetnem naboru glasbenikov.