Naslovna fotografija je vzeta iz dokumentarca Odpotovanja, posnetek pa iz koncerta na RTV SLO leta 1973. 

Petra Pan Film, 65', 2020

V nadaljnjih minutah bomo na programu Radia Študent zopet obudili spomin na Tomaža Pengova ob komentarju na nedavno premierno predvajan dokumentarec z naslovom Odpotovanje v režiji Petre Seliškar. Slabih sedem let po Pengovovi smrti je premiero na filmskem platnu doživel drugi obširnejši dokument o glasbenikovem življenju. Po njegovem portretu z naslovom Dih besede iz leta 1999 je sedaj beseda predana njegovim bližnjim prijateljem in prijateljicam, sodelavcem in sopotnikom. O njem spregovorijo med drugim Bogdana Herman, Aco Razbornik, Jani Kovačič, Jerko Novak, Andrej Zdravič in Andrej Detela, ki s svojimi vtisi, anekdotami in spomini odstirajo enigmatično legendo o mladem lepotcu, čigar pojava, beseda in glasba nekemu delu generacije poosebljajo duh sedemdesetih let v današnji slovenski metropoli.

Film Odpotovanje je biografski film, a ne tiste sorte, ki bi se poglabljal v vzroke protagonistovih odločitev in s številkami prodanih plošč utemeljeval muskonterjevo slavo. O Tomažu nam pripovedujejo samo povabljeni sogovorci in sogovorke ter arhivski posnetki iz arhivov RTV Slovenija, AGRFT-ja in Slovenskega filmskega arhiva. Režiserka Petra Seliškar nas napeljuje k temu, da je Pengovova zgodba bolje povedana kot pa napisana, da se bolje širi od ust do ust, kot pa da se tipkajo podrobnosti njegovega življenja. S tem se seveda vedoželjnim izgubljajo določene informacije in lahko bi rekli, da dokumentarec marsikaj potisne ob stran, ko prepusti besedo in sliko zgolj sogovorcem ter arhivu. A film skuša ujeti, česar marsikatere oči niso imele možnosti videti, in famo, ki danes spremlja tega pokojnega kantavtorja, čigar prvenec je na splošno še vedno sprejet kot eden najpomembnejših mejnikov domačega ustvarjanja. Režiserka je v pogovoru po oktobrski premieri v okviru Festivala slovenskega filma sama dejala, da je video arhiva o Pengovu relativno malo. Zato je podvig ekipe Petra Pan Filma še malce pomembnejši za razumevanje ozadja Tomaža Pengova. 

Film nas zato pusti rahlo razočarane, potem ko s štoparico odmerimo čas, posvečen na eni strani Pengovovi avri in na drugi strani zgolj njegovemu prvencu. Vseeno se sicer velja vprašati dvoje. Prvič, ali nam fokus na prvenec v filmu nakaže neki splošni odnos javnosti do Pengovovega življenjskega dela. In drugič, ali niso prav pripovedi o Tomaževem življenju in spomini sogovorcev - med drugim na njegov lepi, mladostni videz, na šarm, na skrivnostnost, na skromnost, na neko skorajšnjo popolnost - ali ne hranijo prav te pripovedi in ti spomini bogastva, ki ohranja Pengova aktualnega in ki še vedno buri čustva tako starih kot mladih, ki poslušajo njegove pesmi.

Ne gre nam za iskanje odgovorov. Film prav tako da jasno vedeti, da je še marsikaj, česar javnost o Tomažu Pengovu ne ve in ni treba, da bi izvedela. Sogovorci in sogovorke na kratko spregovorijo tudi o težavah in razpletu njegovega kasnejšega življenja, s čimer postavijo iskren kontrast redkim posnetkom mladega Pengova z brenkalom bodisi pohajkujočega nekje v Ljubljani bodisi s koncerta v živopisanem studiu RTV Slovenija. Nekako osvežujoče ga je videti v psihedeličnih barvah studia leta 1973, obkroženega z vrstniki zamišljenih obrazov in v družbi izredno sproščenega novinarja, ki s Pengovom vodi zelo vabljiv intervju.

Če potegnemo črto, je film Odpotovanje dobrodošlo avdiovizualno gradivo in dokumentirano pričevanje o izjemnem domačem kantavtorju in legendarnem podvigu, h kateremu je pripomogel tudi naš radio. Ni ravno najbolj referenčen vir za vedoželjne, a zanje obstajajo drugi kanali, po katerih lahko pridejo do informacij. Film je bolj kot poklon Pengovovemu razvoju poklon njegovemu ustvarjanju. Dokler odzvanjajo njegove melodije in se predvajajo njegove pesmi, bo njegova ikona ostajala živa.