Tovarna Rog, 12. 10. 2015

Tovarna Rog v ponedeljek zvečer. Približam  se kompleksu. Nič kaj dosti ljudi ne postopa zunaj. »Tipično za mrko vreme in ponedeljkov večer v Ljubljani,« si mislim. In vremenu primerno mrko razmišljam, ali bo sploh kaj folka. Velika Rogova dvorana je bolj ko ne prazna ob mojem prihodu. In že sem mislila, da bo predskupino spet doletelo prekletstvo nezanimanja, na srečo ni bilo tako. Takoj ko so namreč trboveljske Grable začele svoj nastop, so uspešno pred oder nagrabile kar lepo število mladine, pa tudi kakšnega malo starejšega poslušalca. V slabe pol ure so publiko dodobra razvneli  z drvečim, d-beatovskim anarhopankom, odpetim v pristnem trboveljskem narečju, in več kot zadovoljili s svojim suverenim nastopom.

Da ima vsaka scena, pa naj je še tako underground, svoje zvezde, se je pokazalo že kmalu po nastopu Grabel, ko so na oder stopili Škotje Oi Polloi. Zasedba, ki šteje častitljivih štiriintrideset let in samo enega originalnega člana – vokalista Deeka, je v Tovarno Rog privabila ne samo za ponedeljek zavidljivo množico fenov, ampak za take vrste koncertov nasploh. Ko sem se obrnila nazaj in pogledala po dvorani, je bila ta namreč prijetno, ne pa tudi nabito napolnjena.

Oi Polloi so svoj nastop začeli bolj mehko, kot so ga Grable končale. Z Nuclear Waste, ki sicer pretrese s težkim uvodom, nato pa preide v bolj melodičen punk. V tej maniri so tudi nadaljevali in preko Let's go in Punx Picnic prešli do drvečega d-beata in anarhopanka, nato pa spet zamenjali smer in brzino in švigali malo sem, malo tja do konca koncerta. Takšne menjave ritmov oziroma žanrov je bilo tudi pričakovati, saj je bend v svoji karieri šel čez več njih – od oi začetkov, do anarhopunka in d-beata. Preživeli so vse, spotoma izgubljali člane in dobivali nove, pobirali oziroma nase vezali tudi raznorazne ljubitelje punka in hardkora, zato ni nič čudnega, da je v njihovi publiki opaziti pestro paleto fenov - tako dolgolasce kot obritoglavce, irokezarje, dredarje in raznorazne druge stile frizur. Raznolika množica je zelo zadovoljila vokalista Deeka.

Zadovoljna pa je bila tudi publika. Zadovoljno je z bendom prepevala vse njihove anti teme: proti imperializmu, proti homofobiji, proti sistemu, poskusom na živalih, militarizaciji in policiji, ki so morda že miljonkrat prežvečene, vendar nikoli nepotrebne ali odvečne. Kot antipod pa so se na drugi strani zavzeli za THC, za boj proti fašizmu in odprtokodno računalništvo. In medtem ko so Grable prepevale v pristni trboveljščini, so Oi Polloi nekaj pesmi odpeli v škotski galščini. Recimo Carson, ki govori proti britanskemu imperializmu.

Kaj Oi Polloi oziroma pevca Deeka drži na sceni že celih štiriintrideset let, ni težko ugotoviti. Želja po boljšem svetu, ki jo kljub temu, da se je na instrumentih v vseh teh letih zamenjalo že več kot petdeset različnih članov, še vedno izražajo z energijo in žarom, predvsem pa iskrenostjo, ki jo ljudje začutijo, in zato tudi ni čudno, da se jih je tako lepo število prikazalo v Rogu v ponedeljek. Že zato so si zaslužili odličen koncert, ki so ga dobili. Oi Polloi pa si tako ali tako zaslužijo tako hvaležno publiko vedno in povsod.