Økse @ Kino Šiška
Kino Šiška, dvorana Komuna, Ljubljana, 19. 5. 2025
V današnji RŠ recenziji poročamo s koncerta zanimive eksperimentalne jazzovske zasedbe Økse, ki je pravzaprav jazzovska superskupina. Vodi jo Mette Rasmussen, cenjena saksofonistka, ki jo poznamo po delu v prostem jazzu in onkraj njega, denimo v orkestru Fire!, med drugim pa tudi po gostovanju na cenjenem albumu Dreja Hočevarja pri založbi Clean Feed iz leta 2016. Na bobnih se zasedbi pridružuje Savannah Harris, ameriška bobnarka, ki smo jo v zadnjih letih zasledili na albumih Petra Evansa, Tomeke Reid in zasedbe Ora Bareketa. Z basom in elektroniko ritmično ogrodje zasedbe dopolnjuje Petter Eldh, še en član orkestra Fire!, med drugim pa tudi avtor projekta Koma Saxo. Dodatno dimenzijo zasedbi pa z različnimi elektronskimi komponentami, gramofonom in efekti daje haitijska glasbenica Val Jeanty, ki že skoraj trideset let deluje v polju eksperimentalne zvočno manipulativne elektronike, ki jo je poimenovala voudu electro.
Økse ima v svoji diskografiji en album, samonaslovljeni debi iz lanskega leta, s katerim so začrtali inovativno smer v polju kombiniranja prostega jazza, afro-elektronskih in hiphopovskih vplivov, glasbo projekta pa bi verjetno še najbolje locirali dejstvi, da je album izšel pri založbi Backwoodz Studios billyja woodsa in da so na plošči poleg njega gostovale še nekatere druge art rap glasbenice. Kot je v svoji recenziji albuma v Tolpi bumov zapisal Luka Hreščak, je projekt ambiciozen, dobro produciran in reaktualizira izraznost free jazza v hiphopovski fuziji.
Vsekakor gre koncert, ki smo mu bili priča v – za ponedeljkov večer – relativno dobro zapolnjeni Komuni Kina Šiška, v smislu splošnega vtisa razdeliti v dva dela. V prve dobre pol ure se je zdelo, kot da je četverec, katerega muzikalne in profesionalne veščine so nesporne, v Ljubljano prišel preprosto izpolnit svoje muzičistično poslanstvo, odigrat še sedmega v vrsti osmih koncertov na svoji turneji, in to v nehvaležnem ponedeljkovem terminu nekje na južni strani Alp.
S to trditvijo ne želi recenzent popolnoma ničesar odvzeti ne bendu ne organizatorjem, a enostavno je bilo v začetku koncerta – kljub super performansu – čutiti manko kemije, tako med pregovorno hladnim pretežno skandinavskim bendom kot tudi v relaciji do pregovorno najhladnejših od južnih Slovanov. Glasbeniki so zrli nekam predse, publika je zrla v hipnotični bend, njihovo brezhibno tehniko preprosto poslušala, gibala z glavo in se prestopala, poskušala ujeti vibe in lovila tudi nalomljeni, a vseeno oprijemljivi groove pod strogim nadzorom Harris in pod široko zvočno mavrico Jeanty, medtem ko je prvi glas benda – Mette Rasmussen – svoje linije igrala korektno. Še najbolj ekspresivno se je v močno nabasirani, nasekani podstati svojega kontrabasa in sintov vedel Petter Eldh ... Toda vsemu skupaj je v začetku manjkalo tistega pravega žmohta.
Prvih 30 minut je minilo, kot da sta se nekje v tej visokoprofesionalizirani, močno izvežbani rutini na ponedeljkov večer v Ljubljani izgubila jazzovski žar in hiphopovski naboj, bend pa je deloval medlo. Hudo dobro, izvežbano, ampak medlo. Toda bolj kot so se slojile teksture iz Eldhovih basovskih sintov in neutrudnega gostega oblaka elektronike, drobcev vokalov in drugih okraskov izpod prstov Jeanty, bolj kot se je glasba v resnici oddaljevala od jasno definirane, hiphopovske generalne rutine in drsela v svobodnejšo, kompleksnejšo godbo, bolje je – paradoksalno – bend plaval v groovu, svobodneje se je Rasmussen prek svojega inštrumenta pogovarjala s sodelavci in prisotnimi. Ko se je bend v drugi polovici nekoliko osvobodil repeticije in se prepuščal svoji iznajdbi ter improvizacijam znotraj nje, ko je iz linearnejše smeri rasla poliritmija in ko se je hrup sinhroniziral v udarno gmoto, smo prestopili onkraj okvirov tako hiphopovske kot tudi onstran prostojazzovske godbe v nezačrtani teritorij, ki bend krasi in odlikuje, ter zaplavali v zvok, ki seka.
Tako bi lahko dejali, da je druga, intenzivnejša polovica koncert rešila in bend je prikazal svojo izjemnost ter upravičil pripisani renome. Pa vseeno, bend je resda vrhunski, njihovemu nastopu ne moremo očitati pravzaprav ničesar oprijemljivega, a ljubljanska publika zaradi spleta okoliščin preprosto ni dobila priložnosti slišati Økse v njegovem polnem potencialu. Razlog za to nikakor ne tiči v odsotnosti vokalistov, ki bend bolj definitivno umeščajo v hiphop, pač pa v nečem nedoločnem. Morda nam na ponedeljkov večer zvezde preprosto niso bile povsem naklonjene.
Dodaj komentar
Komentiraj