Backwoodz Studioz, 2024

Nobena skrivnost ni, da občestva koncertov free jazza in drugih svobodnjaških muzik dandanes niso ravno najmlajša, prav tako kot drži, da se pričujoče muzike – z redkimi izjemami – pač enostavno ne vežejo več na kakršnekoli revolucionarne sentimente. Pri nas je slika po eni strani sicer nekoliko drugačna. Na koncertih improvizirane glasbe in lokalnih jazzovskih festivalih nemalokrat naletimo tudi na mlajša radovedna obličja, kar je navsezadnje predmet začudenja mnogih muzičističnih gostov iz tujine. Tista druga stran pa ostaja. Mladine ni tam, ker bi v muziki – predvsem njeni demokratični formi in protitotalitarnih ambicijah – uvidela transformativen družbeni potencial, srž neke revolucionarne linije ali avantgardistično držo. Tam je, ker jo intrigirajo njena zvočna »čudnost«, nekonvecionalnost in estetski potencial. Na strani muzičistov, praktikov, seveda zvečine ni nič kaj dosti drugače. Pričujoče glasbene prakse so v toku zgodovine postale bolj vključene v umetniški mainstream in akademske ustanove in tako pridobile na veljavi in integriteti, predvsem vsled svojih estetskih in tehničnih inovacij. Povezanost s političnimi gibanji je zgolj obstranski, gol sociološki vidik.

Institucionalizacija teh muzik in vsebovanih praks prek festivalov, univerz in konvencionalnih založniško-distribucijskih praks je ravno tako v veliki meri prispevala h krovni depolitizaciji. Z vstopom v uveljavljene, državniške kulturne prostore in kuratorske procese je revolucionarna ostrina glasbenega svobodnjaštva, jebiga, razvodenela in postala bolj povezana z intelektualnimi in akademskimi diskurzi kot pa denimo z družbenimi spremembami na neki ljudski ravni. Ne pravimo, da je potrebna vrnitev k naivnim idealizacijam o glasbenih praksah, ki bodo spremenile svet, se pravi idejam o kulturnih tvorbah in formacijah kot revolucionarnih samih po sebi. Pravimo pa, da so izvori glasbenega svobodnjaštva globoko vpeti v zgodovino in navsezadnje v politizacijo vsakdanjega življenja, na eni strani denimo črnih Američanov v boju za svobodo, samoodločbo in kruh, na drugi pa povojnih Evropejcev v vehementnem zavračanju buržuaznih koncepcij kulture, nacionalizma in hladnovojnega blokovskega dualizma. In dalje, revitalizacija revolucionarnih sentimentov v teh muzikah, ponovna vzpostavitev stika z mladino, študentskim življem, lokalnimi političnimi gibanji in borbami, ki jih vodijo, preprosto ne more biti dosežena z zgolj in samo zvočnimi, estetskimi adaptacijami v mnogoterostnem duhu sodobnih trendov.

V ZDA zadnja desetletja tečejo v znamenju komercialne nadvlade hiphopa, ki se je docela razlil in po svoje preobrazil mainstream kulturne kode in véliko ameriško zabavljaško mašinerijo. In ko govorimo o takšnih in drugačnih mašinerijah ZDA, govorimo o globalnih implikacijah, o izrecni kulturni hegemoniji, kjer ni varen niti naš dragi Balkan, in kar višek razsežnosti dobi na spletu, prvem domu mnogih oseb, še zlasti mlajših. V tem duhu se po svoje preobrača tudi del jazzovskega miljeja in z večinoma kar intrigantnimi rezultati. Pomislimo samo na produkte čikaške založbe International Anthem – Makaya McCraven, Jeff Parker, Irreversible Entanglements in Moor Mother, potem Brainfeeder in Stones Throw na zahodni obali z Madlibom, Karriemom Rigginsom, Thundercatom, Flying Lotusom, tudi sam Blue Note navsezadnje v zadnjih letih rad ponudi pričujoče fuzije. Tu stopi zraven tudi projekt, ki je predmet tokratne Tolpe bumov – mednarodna zasedba Økse, ki je v začetku avgusta letos izdala istoimensko ploščo pri založbi famoznega Billyja Woodsa Backwoodz Studioz.

Pri vseh omenjenih projektih, tudi torej pri Økse, bi lahko govorili o poskusih zbliževanja in komuniciranja s širšim, predvsem mlajšim občinstvom, kar v zgodovini jazza ni prav nobena posebnost in kar v tej dobi pač pomeni odkrito koketiranje z jezikom, stilom in estetiko hiphopa. Økse sestavlja močna, mednarodna inštrumentalistična zasedba: Mette Rasmussen s saksofonom, Petter Eldh z basom, vzorčnikom in sintetizatorji, Setter Harris z bobni in Val Jeanty kot »zvočna kemičarka«, z besedo pa se pridružijo še Billy Woods sam, Elucid, Maassai in Cavalier. Inštrumentalistični del projekta v veliki meri vleče iz miljeja svobodnjaškega jazza – v komadu Fragrance denimo celo neposredno citira del skladbe Nonaah Roscoea Mitchella – v splošnem duhu in drži pa prav tako sledi, recimo temu antikomodifikacijskim zvočnim ambicijam jazzovske avantgarde zgodnjih šestdesetih let.

Projekt je ambiciozen, dobro produciran in smiselno tematsko zapakiran. Skratka, lepo teče. Navzoči kompromisi s hiphopom so najbolj očitni v razsežnostih ritmike, tudi samem soundu perkusije. Skladbe na plošči so ritimično sorazmerno tesne, beatovske, kar pomeni, da Rasmussen kot najprisotnejša in prevetrena melodistka nima kaj dosti prostora za kakšne bolj razburkane ritmično-melodične kontraste. Prav tako raznorodni produkcijski manevri, vzorčenje in ciklanje po svoje odvzamejo neko osnovno živost, igrivost in kolektivističen značaj, ki je integralen jazzovski godbi.

Plošča je torej na goli glasbeni ravni izvrstna, po svoje reaktualizira izraznost free jazza in jo osveži v estetskem toku sodobnosti. V svoji hiphopovski fuziji in vključitvi nadvse solidnih, v resnici kar prodornih emsijev zagotovo pritegne bistveno širšo in bolj raznoliko publiko, kot bi jo denimo ista ekipa inštrumentalistov z golo jazzovsko plato. Vse lepo in prav, toda tovrstne adaptacije so dvorezne in tudi o tem je treba govoriti. Martin Schray denimo za portal The Free Jazz Collective v recenziji pričujoče plošče piše prav o nekakšnem revitalizacijskem potencialu, češ, free jazz je evidentno postal stvar starega belega moškega in da so izrazi, kot jih nosijo Økse, pravi način privabljanja mlajše, bolj raznolike publike. Četudi se sami strinjamo s postulatom o staremu belemu moškemu, se težko podpišemo pod trditev, da so estetske fuzije same dovolj, da svobodnjaške muzike zvlečejo iz luknje politične in drugačne impotence. Svobodna ni glasba, ampak praksa. Kolektivizem, sodelovanje in demokratični procesi umetnikovanja so razsežnosti, ki potrebujejo revitalizacijo, še posebej v časih, ko nam jih tako grobo in očitno odžirajo. Zvezati kulturno, umetniško prakso s politiziranimi izkušnjami vsakdanjega življenja – to je cilj. Zvočni rezultati so drugotnega pomena.