Gala hala, 8. 12. 2014

Več kot 21 let je minilo, odkar so Onyx izdali svoj prvenec „Bacdafucup“, ki jih je kaj hitro ponesel med najvidnejše in hkrati najjeznejše izvajalce takratnega raperskega sveta. Mladci so namreč s svojo jezo in energičnostjo postali nekaj posebnega, še veliko bolj kot domača ameriška pa jih je cenila evropska publika. 

Njihova mladostniška jeza je fante iz Queensa izstrelila kot enega najvidnejših ali morda celo najvidnejšega predstavnika tako imenovanega hardcore rapa. Zasedba se je z leti krčila in iz začetnega četverca je jedro kaj kmalu postalo tričlansko, zadnja leta, ko je njihova usihajoča priljubljenost omejena skoraj izključno na evropski oz. vzhodnoevropski trg, pa sta Onyx ostala zgolj bratranca Fredro Starr in Sticky Fingaz.

Bratranca zadnje desetletje bolj kot ne sama dva potujeta naokrog, po več kot desetletni albumski abstinenci pa sta letos v kombinaciji z evropsko produkcijsko ekipo Snowgoons zaplodila novi album „Wakedafucup“, ki je bil tudi glavni razlog za še eno v vrsti skorajda izključno vzhodnoevropskih turnej in s tem povod za njun drugi obisk Ljubljane. Tokrat je veliko dvorano Kina Šiška zamenjala za njuno energijo bolj primerna Gala hala, v katero je pricurljala dobra dvestoglava množica obiskovalcev, ki je po nastopih kanadskih predvozačev, med katerimi je Hmen opravil svojo nalogo solidno, nekaj minut po enajsti večerni na odru vendarle pričakala Onyxa. 

Invazija jeznih frisov na odru je občinstvo nemudoma spravila v delirij, a je bilo kaj kmalu jasno, da bo koncert baziral zgolj na ekstremni energičnosti, ki jo fantje od začetka kariere posedujejo. Sticky Fingaz je tako igro namršenega, jeznoobrazneža odigral od začetka do konca, Fredro pa je ponudil tudi kak nasmešek. Prvi del koncerta je minil v predstavljanju materiala z novega albuma, nato pa sta se fanta za kake pol minute umaknila v zaodrje in predstavila svoj „best of“ material v kronološkem vrstnem redu. Klasike, kot so „Throw Your Gunz“, „Slam“, „Shiftee“, „Last Dayz“, „Shut 'Em Down“ in druge so si sledile v kratkem sosledju, ki ga je povezoval stereotipno najslabši del raperskih nastopov, kjer se nastopajoči in poslušalstvo poklonijo padlim raperskim borcem. V tem primeru kar trem, ki so vestno sodelovali z Onyxi, saj je pred leti za rakom umrl njihov član s prvenca Big Ds, še prej je pod streli padel Run-DMC-jevec, Jam Master Jay, sicer producent njihovega prvenca, poslovili pa smo se tudi od občasnega kolaboranta X-1-a.

Neizprosno naštudirana poza, ki jo fanta predstavljata in posedujeta, je v štiridesetih minutah, od katerih se je recimo pol ure dejansko rapalo, dokaj nekritično občinstvo pripravilo do mosh pitanja in konstantno skakajoče Slovence pripravila do ekstatičnega podoživljanja raperske zgodovine segajoče v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. No, da ne bo kakršnekoli pomote, publika ni skakala od navdušenja nad nastopom, temveč zgolj zato, ker njuna, na osnovnih in poskočnih, deročih ter jeznih refrenih temelječa muzika, pač kliče k skupni skakalni ekstazi. Glasba bazirana na preprostih, temačnih in okleščenih beatih, ki so bili tudi tokrat skriti nekje daleč zadaj, je raperjema z namrščenima obrazoma služila kot krinka za njuno polovično nezmožnost rapanja. 

Sticky Fingaz nikakor iz svojega preostanka glasu, ni mogel normalno odfurati niti dveh vrstic teksta skupaj, saj je njegov prekurjen, zjeban in hropeč glas, služil le namernemu oz. nemarnemu hropenju in neobvladljivem dretju v mikrofon, z raperskimi veščinami pa ni imel kaj prida opraviti. Na srečo mu je bratranec Fredro nesebično pomagal odrapati zadnje dele vrstic, ki jih Sticky ni bil sposoben izvesti sam, a je kompleten nastop vseeno deloval povsem samozavestno, kot da gledalci njegove nezmožnosti ne bodo opazili. Po drugi strani je Fredro Starr rapal bolj umirjeno in malce bolj brzdajoče, ni se po nepotrebnem drl, a kaj več kot naštudirane službe na odru tudi on ni uspel pokazati, vsekakor pa predstavlja veliko boljši del Onyxov. 

Fanta, estetsko skrita za namrščenimi in bojevniškimi obrazi, ki sta nam mimogrede prodala še kakšno „življenjsko“, sta prezentirala to, kar počneta že dobri dve desetletji in pol, in sicer dozo odlično zaigrane jeze z nekaj zanimivimi pančlajni, a se žal sploh Stickya ni skorajda nič razumelo. V kolikor obiskovalska falanga tekstov itak ne bi znala na pamet, bi lahko v komunikaciji nastal velik problem, tako pa je šlo bolj za nekritično skakanje na nostalgične trenutke hardcore rapa, kjer je težko oceniti, ali sta bolj pobalinska in neizprosna raperja na odru ali publika pod njim. Nastop ni ponudil prav nikakršnih presežkov, marveč zgolj zmago forme nad kakršno koli vsebinsko, kreativno, tehnično dovršenostjo ali koncertno zanimivo izkušnjo.

Onyxa sta ponudila dinamično, energično in razposajeno dretje, z nekaj rapanja, raperske arogance in gobcanja. Kratek nastop, ki je temeljil zgolj na kratkem in bazičnem pregledu poskakajočih singlov s prvih treh oz. štirih albumov, z dodatkom začetne kratke predstavitve novega albuma in končnega kvazi fristajla na podlago 'Simon Says' gospodiča Pharoaha Moncha, kjer sta refren spremenila v „Onyx says Wakedafucup“, je bil z raperskega vidika skop, a kaj drugega kot to od Onyxov in na pol hropečega Stickyja leta 2014 niti ni bilo pričakovati. Kot dodatni minus jima lahko očitamo, da navkljub kratkosti njunega nastopa zadnje kompozicije, s katero bi se dostojno poslovila od publike, niti nista odrapala do konca.

Zlagano, nedovršeno, šlampasto in zelo na prvo žogo ter na staro slavo "sfuran" koncert, je bil bolj nostalgičen preskok v devetdeseta leta kot resno koncertno doživetje.