Channel Zero, 27.1.2017

V petek se je v Channel Zeru na Metelkovi zgodil prvi koncert novega cikla dogodkov, ki sliši na ime Level Up. Prvi koncert sta otvorili dve relativno mladi skupini iz različnih polj trših glasb - novomeška zasedba Kormorana kot odgovor na ameriške puščavske psihedelike z največjim zelenim vrhom v žepu in italijanski težaki brass metala Ottone Pesante.

Podgurska Kormorana ni novo ime na naših valovih. Sploh v zadnjem času, ko trio nakazuje zametke prihajajočega prvenca z dvema svežima singloma. Že v afterpartyju iz leta 2015 nam je zasedba stregla z nizko stoner, doom in psihedelično obarvano zmesjo, ki bazira na jammanju in počasnejših riffih. Zasanjan in okajen pristop do sestavljanja komadov se je vil skozi celoten nastop. Čistejši in tišji kitarski deli pogosto narekujejo tok komadom, ki se razvijajo do objestne distorzije debelega basa in masivnega bobna. Aranžersko zelo poenostavljene linije zadonijo ob večkratnem ponavljanju riffa, škoda le, da se detajli pogosto skrijejo za mastnim kitarskim fuzzom. Nastop Kormorane je bil sestavljen večinoma iz instrumentalnih pesmi, od agresivnejših in hitrejših do minimalističnih in težkih blodenj. Dejstvo pa je, da je trio najmočnejši prav z vokalom, ki s svojim bevskajočim načinom podajanja besed hitro dobi prepoznavnost že v sami ritmiki. Več takšnih komadov bi vendarle močno skoncentriralo potek njihovih nastopov, kar so dokazali že s ponovljenim singlom Črna sivka, s katerim so tudi zaključili svoj nastop.

Italijanski trio Ottone Pesante obstaja le leto in pol, v tem času pa se lahko pohvali z istoimenskim ep-jem in minulega novembra izdanim dolgometražcem Brassphemy Set In Stone. Definitivno nov v združevanju pozavne, trobente in bobnov v ekstremne metalske vode, se trio kljub jazz in klasični izobrazbi naslanja na metalsko ozadje, ki je zakrivilo nastanek benda. V svojih delovnih oblekah so Ottone Pesante, po domače težka medenina, zasedli svoje »šiht« pozicije in sledila je le še brutalna točnost, ki je bila na momente že prav smešna, seveda v najboljšem možnem smislu. Pozavna in trobenta zamenjata vlogo hitrih metalskih kitar in čista slika brass instrumentov nad vsemi bobnarskimi udrihanji deluje kot unplugged verzija grind, death, black, thrash in celo doom ekstremov. Goli riffi se torej ne morejo skriti za noben zid distorzije. Tukaj pa pridejo na dan preciznost, nadrkanost in kilometrina vsakega posameznika. Ottone Pesante večkrat spomnijo na rojake Zu, ekstremneže Brain Tentacles in seveda legendarne Le Scrawl, ki so bili z mešanjem jazza in grinda edini v svojem žanru. Vsi navedeni bendi pa za razliko od medeninarjev pokrivajo tudi nizkofrekvenčni spekter, ki ga pri Ottone Pesante poslušalec na albumu pogreša. V živo pa pogrešanje podna kaj kmalu zameglijo uigranost tria in efekti, s katerimi člani benda plastijo in koordinirajo nivoje ritma. Pihala in trobila seveda niso kitare in obratno, zato pa v vsakem stilu igranja pridobijo druge razsežnosti. Tukaj ni ubiranj, zategovanj in dušenj, sta pa širjenje in polnost zvoka dodelana na drugačen način. Prav zato nekateri komadi delujejo kot ekstremne metalske simfonije. In prav tako se to občutno vidi pri poplesovanju publike. Pri takšni odlični kombinaciji instrumentalov in glasbe marsikdo opiše stanje kot soulovsko, balkansko, orkestralno ali pa surovo speedmetalsko. Kar potemtakem sledi, je seveda moshpit, ki ga v petek nismo pogrešali.