Kino Šiška, 25. 3. 2016

Beograjski zastavonoše rock'n'rola Partibrejkers so minuli petek prekinili serijo nastopov v ljubljanski Cvetličarni in tokrat prvič zavzeli veliki oder Katedrale Kina Šiška. Na enem od prejšnjih koncertov v Cvetličarni je pevec Zoran Kostić - Cane rahlo cinično, kot je v njegovi navadi, pripomnil: »Ljudi dal ćemo da uvenemo u ovoj cvetličarnici?« No, Patibrejkersi niso oveneli, posneli so novo ploščo Sirotinjsko carstvo, ki je malce bolj umirjena in zvokovno prečiščena od predhodnih albumov, a še vedno zavezana rock'n'rollu in bluesu, ki je bil in bo rdeča nit štiriintridesetletnega ustvarjanja te zasedbe.

Predvozači petkovega koncerta, klubski maratonci Čao Portorož, so bili primerna izbira organizatorja, saj band s svojim slogom zvočno podobo na nek način gradi na zvoku beograjskega urbanega rocka. Mogoče je ta trditev pretirana, a človek med njihovim nastopom večkrat dobi občutek, da bend prej kot iz slovenske prestolnice prihaja iz Beograda. S tem seveda ne mislim, da je to kaj slabega, prej bi rekel, da je to dodana vrednost, ki jih vleče iz povprečja in jim daje zvočno prepoznavnost. Njihov nastop je izzvenel v dobrem vzdušju in publika je bila tako dobro ogreta za zvezde večera.

Partibrejkers so bend, ki so že tri desetletja stalni gosti ljubljanskih odrov in so po treh desetletjih in pol glasbenega ustvarjanja s svojo muziko globoko usidrani v rokersko zavest različnih generacij. Dolga doba na sceni se seveda pozna tudi njihovi publiki, ki se kljub temu, da se je skozi njihov obstoj pomlajevala, z leti vse bolj stara. A to je na nek način normalno in težko je pričakovati, da bi na njihovem koncertu naleteli na res mlade poslušalce. No, vsaj v petek je bilo tako, a na to je mogoče vplivala tudi cena karte, ki je bila za mlajšo publiko najbrž previsoka. Ni pa vplivala na to, da bi bil koncert slabo obiskan, saj je bila Katedrala Kina Šiška lepo napolnjena. 

Partibrejkers so v svojem nastopu spretno združili nostalgijo z njihovim trenutnim ustvarjanjem in prepletali starejše skladbe z novejšimi tako, da so obiskovalce celoten koncert držali v dobrem razpoloženju. Tudi njihova srčnost se z leti ni izgubila in na trenutke se je tudi moje kritično oko zarosilo ob nostalgiji, ki me je prevzela ob nekaterih skladbah moje mladosti. Srhljiva podobnost današnjega trenutka z obdobjem iz konca osemdesetih let, ko sta na prostorih bivše skupne države vzplamtela nacionalizem in sovraštvo, katerih tesnoba se je odražala v besedilih Partibrejkers, se mi je med koncertom večkrat prikradla v misli. Takšne in temu podobne misli so me obhajale med marsikatero skladbo in tri desetletja stare pesmi so v veliko primerih zvenele, kot bi bile napisane za današnji čas. Tudi pevec Cane nas je med nastopom s svojimi pronicljivimi medklici večkrat opozoril, naj se pazimo (Čuvajte se ljudi!) in naj ne podležemo in nasedamo norostim današnjega trenutka, ki je vse prej kot rožnat in up vzbujajoč. 

Zvok Partibrejkersov se je z leti seveda malce prečistil; kitarist Nebojša Antonijević - Anton je surovemu distorziranemu zvoku dodal malce več efektov, a daleč od tega, da bi to bend naredilo mehkejši. Ritem sekcija vse skupaj čvrsto podlaga in tako pušča vodilni Antonovi kitari, da lebdi na njej in vodi divjo igro solaž, feedbackov, ritma, rocka, bluesa in rock'n'rolla. Na nastopu se je izkazalo, da se zasedba malenkostno premika proti boogie plesnim ritmom, ki prav tako poskrbijo za dobro vzdušje med publiko in stopnjujejo napetost na poti proti bolj ostrim in hitrim skladbam, med katerimi vsake toliko časa eksplodirajo zimzelene uspešnice, ki so poznane širšemu krogu poslušalcev. Seveda mlajši člani ne dosegajo karizmatičnosti Caneta in Antona, a je preplet sveže energije mlajših glasbenikov s karizmo ustanovnih članov dobra formula čistokrvnega, ostrega in nabritega rock'n'rolla, ki poslušalca ne pusti ravnodušnega in ga prej ali slej spravi v gibanje.

Mogoče se motim, a proti koncu koncerta sem dobil občutek, da je bil v malce boljši dnevni formi kitarist Anton, saj je Cane že pred koncem zadnjega komada uradnega dela koncerta Ulični hodač izginil iz odra. Res pa je, da je ravno Cane znan po svojem priljudnem cinizmu in bi lahko bil to le del rokovske predstave in ustvarjanja napetosti pred velikim finalom. Stari mački so tako ali tako vedno polni malih skrivnosti velikih mojstrov show biznisa. Bend se je po krajšem skandiranju publike vrnil na oder in odigral še daljši dodatek, po katerem so se po dvournem nastopu nepreklicno poslovili. Na samem koncu nastopa mi je v ustih ostal malce grenak priokus, saj sem od res številne publike pričakoval malce več navdušenja. Za trenutek sem dobil celo občutek, da so Partibrejkers vseeno od sebe dali več energije, kot so jo na oder vrnili v Kinu Šiška zbrani poslušalci. 

Pisati o zasedbi, ki si jo prvič videl pred petindvajsetimi leti in ti je pustila tako močan pečat na pojmovanju glasbe in sveta, ni lahko. A lahko rečem, da sem bil kljub skepsi pred koncertom prijetno presenečen, da so Partibrejkers še vedno to, kar so vedno bili, bend, ki je ostal zvest samemu sebi in ni nikoli stopil na stran tistih, ki so in skušajo narediti naša življenja bedna in mizerna, ter debela tri desetletja brezkompromisno kljubuje brezumju vsakdana z zavedanjem, da je treba tudi dober rock'n'roll žur ozavestiti in mu dodati družbeno angažiran podton. Partibrejkers se tega očitno dobro zavedajo in ravno v tem je moč njihovega živega polnokrvnega nastopa. Drugi, še pomembnejši element njihove prezence in privlačnosti pa so definitivno njihove brezčasne skladbe, ki poslušalca posrkajo vase in ga navkljub njihovi blagi obrabljenosti brez težav zapeljejo, včasih v nostalgično, drugič pa v bolj prizemljeno omamo pulzirajočega in privlačnega rock'n'roll zanosa.