Trainstation Subart, Kranj, 11. 4. 2025

V petek, 11. aprila, se je v Trainstation Subartu v Kranju odvijal pravi črnomašni blagoslov. Ljubitelje antikristovske estetike so namreč pričakale tri zasedbe, ki trenutno skupaj koncertirajo po Evropi – poleg osrednjega benda Patriarkh še spremljevalna Dogma in Nidhogg. Ob skorajšnji polni luni in temačnem ambientu dvorane Subarta so bile okoliščine kot nalašč za koncert.

Nidhogg, ki je bil s svojo skupino prvi nastopajoči, je solistični projekt nekdanjega vokalista poljske black metal zasedbe Wilczyca Bend poleg njega sestavljajo gostujoči glasbeniki, sicer uveljavljeni v drugih zasedbah na tamkajšnji metalski sceni, bobnar in basist sta namreč tudi člana headlinerjev koncerta, benda Patriarkh. Morda se sliši protislovno, toda glavna značilnost Nidhogg so kljub jasni blackmetalski estetiki precej plesni ritmi, ki spremljajo klasično ustrojene visokodistorzirane kitare. To pa ni nujno slabost, kajti Nidhoggova nalezljiva energija je prepričala tudi občinstvo, da se je sprostilo ob dobrih rifih.

Vokalistova podoba je bila v nasprotju s skoraj plesnimi rifi značilno antikrščanska, temu pa je pritrjevala tudi scena. Na odru je bilo postavljeno stojalo za mikrofon s pentagramom v sredini, na vsaki strani pa sta viseli zastavi z nordijskimi vzorci in mitološkim drevesom Yggdrasilom. Torej že skoraj nekoliko preveč klišejsko blackmetalsko. Preostali člani benda se tej estetiki niso pridružili, kar je ustvarilo opazen kontrast. Kljub dobremu šovu, v katerem je Nidhogg neprestano in mestoma skoraj komično skakal po odru in pred eno od skladb celo spil »kri« in z ostanki poškropil prvo vrsto občinstva, je zasedba zvočno razočarala. Basi so bili občutno prenašopani, tako da se kitarskih melodij občasno niti ni slišalo. Nidhoggov šibek glas se je popolnoma izgubil v nizkotonski zvočni nevihti in ga razen ob trenutkih inštrumentalne tišine pravzaprav nismo slišali.

V nasprotju s prvim nastopajočim se je vokalistka zasedbe Dogma izkazala z visokim razponom in močno jakostjo glasu, ki smo ga tudi dobro slišali. Vendarle pa je obiskovalce, ki so pričakovali značilen blackmetalski večer in so se na koncert podali brez predhodne obravnave zasedb, nastop drugega benda morda razočaral. Dogma žanrsko spada bolj v hardrockovske vode, njeno celostno podobo pa bi lahko še najlažje primerjali z zasedbo Ghost. Na spletni strani benda lahko sicer zasledimo naslednji citat: »Dogma je, karkoli si želite, da je. Kult, sekta, skrivno društvo, bend, muzikal, dokumentarec … Vi se odločite, kaj smo.« Konec citata. To fluidnost bend tudi uteleša. Globoki izrezi, visoke pete, gole noge in corpsepaint z na glavo obrnjenimi križi v kombinaciji z redovniškimi pokrivali nun so vzbudili občutek antiavtoritarne drže benda.

Identiteta članic in izvor benda Dogma ostajata skrivnost, kar se sklada z njihovo miselnostjo, da ni pomembno, kdo so in od kod so, temveč za kaj se zavzemajo. Če se zdi, da želijo pritegniti čim večje število ljudi, ne glede na to, proti kateri avtoritarnosti se borijo – verski, politični, patriarhalni – to potrjujejo tudi z glasbo. Čisti vokali, zapomnljivi rifi in klasično hardrockovska melodična podoba omogočajo, da so dostopni širšemu krogu poslušalcev in poslušalk. Komad, ki je vse omenjeno lepo povzel in je požel tudi največje navdušenje med publiko na koncertu, je zagotovo predelava Madonninega hita Like a Prayer. Bendov zvok je bil celostno precej bolj uravnovešen od Nidhoggovega, a je bila zato estetika rekvizitov precej bolj skopa, njihov šov pa je pustil veliko neizkoriščenega potenciala.

Drugače kot pri Dogmi je priprava na nastop Patriarkh izgledala kot postavljanje odrske scene oziroma bolje rečeno priprava cerkve na mašo. Prižnice, na glavo obrnjene pravoslavne ikone, kovinska stojala z nebrojem sveč in devetstrunske kitare so pričarali občutek, da nas čaka nekaj veličastnega.

Patriarkh je sicer reinkarnacija poljske zasedbe Batushka. Po zelo uspešnem prvencu Litourgiya iz leta 2015 je v bendu prišlo do nesoglasij glede izida drugega albuma, kar je botrovalo cepitvi zasedbe na dva dela. Prvega je vodil ustanovni član Krzysztof Drabikowski, drugega pa tedanji vokalist Bartłomiej Krysiuk, ki je na svojo stran pridobil tudi koncertne člane benda. Krysiukova verzija je pod izvirnim imenom izdala tudi album Hospodi, s katerega smo lahko slišali nekaj komadov na koncertu. Po sodnem epilogu leta 2024, ko je sodišče glede imena in pravic odločilo v prid Drabikowskega, pa je Krysiuk podal izjavo, da bend spreminja svoje ime v Patriarkh. Pod tem imenom je nato izdal najnovejši konceptualni album Prorok Ilja, ki ga s trenutno koncertno turnejo glasbeniki tudi promovirajo.

Patriarkh kažejo popolnoma drugačno podobo od značilne blackmetalsko antireligijske. Njihova besedila vključujejo predvsem odlomke iz Biblije in obravnavajo tematike pravoslavne cerkve, kar je razvidno tudi iz kostumov in odrske scene. Ob svečanem prihodu benda na oder se je zdelo, da smo prej kot na koncertu pri nekakšni pravoslavni maši. Vsi glasbeniki so bili odeti v tradicionalna pravoslavna duhovniška oblačila, obraze so zakrili, na odru pa je mrgolelo pravoslavnih križev in podob. O tem, da vse to morda le ni namenjeno promociji krščanstva, so pričali nekateri na glavo obrnjeni križi rožnega venca in subtilno spremenjena religiozna besedila. Bend se sicer tudi sam ne želi opredeliti do tega, kaj pravzaprav sporoča. Odločitev, ali gre za antikrščansko ali po drugi strani propravoslavno širjenje idej, ostaja na poslušalcih samih.

Koncert headlinerjev Patriarkh je bil, celostno gledano, vrhunski. S podobo in zvokom so uspeli ustvariti ambient, ki je občestvo več kot prepričal – smrtne tišine na sredini koncerta, ki so jo spremljali le udarci ob zvon, ni prekinilo niti šepetanje. Morda je publika celo nekoliko preveč podlegla mašnemu vidiku koncerta, kajti razen ob jasnih pozivih glavnega pevca rifov niso spremljali s ploskanjem in rjovenjem. Zvočna slika je bila polna kljub majhnemu prostoru ter nekoliko neuravnoteženi kombinaciji inštrumentov in predposnetih spremljevalnih glasov. Edina slabost se je pokazala v celostni podobi koncerta. Preveč je bilo ponavljajočih se in proti koncu obreda že dolgočasnih aktov, ki so vključevali prižiganje sveč, priklanjanje in držanje rok v duhovniški maniri blagoslova. Precej sveč je zaradi vibracij ojačevalcev tudi popadalo na tla in ugasnilo, kitaristu pa se je strgala struna na kitari. To zasedbe sicer ni zmotilo, predstavo so namreč suvereno pripeljali do konca.

Koncertni večer je bil kvalitetna in raznolika (anti)religijska poslastica, ki je zaradi različne zvočne podobe in estetike vseh treh nastopajočih v kranjski Trainstation Subart pritegnila lepo število obiskovalcev. Upamo na še več takšnih glasbenih izkušenj na slovenskih tleh.