Klub Gromka, 12. 12. 2015

Glasbeni izraz dunajskega trojca Radian je malodane nezgrešljiva vezava praks šumenj in novih možnosti ustvarjanja elektronskih muzik s kontekstom popularne glasbe, pri kateri se mestoma disonantne in poliritmične komponente poenotijo v abstraktno zvočno krajino. Dunajski substrat tako zvanega redukcionističnega jazza, vznik močne improvizacijske scene v mestu, razvoj založb in kasnejša navezava na postrockovski idiom založbe Thrill Jockey so jih na prelomu tisočletja hipoma ponesli na margino popularnega glasbenega izraza. Po dobrih dvajsetih letih delovanja se skupina še vedno oklepa prvotnih glasbenih prepričanj, vendar jih svojevrstno reflektira in odpira z vse večjimi odstopanji v smeri hrupnega rock'n'rolla, doomovskega metala tipa Obake, bolj melodičnih bluesovskih harmonij in sladko zavihanih robov americane.

Po slabih šestih letih smo to soboto Radian lahko zopet videli v Ljubljani. Za to je poskrbela serialka Defonija, približno petdesetglava množica v klubu Gromka pa je odsevala obiskanost njihovega nastopa v prvi polovici letošnjega leta, ko jih je gostil mariborski Narodni dom v odlični seriji zaporednih jazzovskih poslastic. Ritmično plat skupine Radian še vedno zapolnjuje Brandlmayrjeva stroga perkusivna natančnost, do dolžine potega z lokom po čineli, do najmanjšega detajla torej, izdelana ritmična slika, ki jo vedno dlje od dubovsko sekanega in omniprezentnega basa bežeči John Norman ukrivlja v dinamičnejši, skorajda rock'n'rollovski maniri. Na tej trdni osnovi pa nekje na meji med distoriziranim šumenjem, pokljanjem in melanholično sladkobnostjo montrealskega post-rocka ter tršimi metalskimi riffi Martin Siewert gradi bolj atmosferično plat glasbene podobe. Tu je nemara nujno omeniti večinsko prisotnost kitarskega zvena, bodisi tistega, izhajajočega iz preparirane, kot tudi in predvsem tistega, ki jo je Siewert izvabljal iz svoje električne kitare. Poprejšnji Radian je tu zaradi Stefana Németha, ki smo ga lahko pri nas prejšnje leto videli s skupino Innode, član dunajskega trojca pa je bil tudi še ob nastopu v Kinu Šiška leta 2010, močneje osciliral med digitalnimi šumenji in kitarskimi deli. Ravno prihod Siewerta je, kot kaže, Radian okrepil s karakteristikami bolj splošno pripoznanih kitarskih žanrov, kar je bilo najlažje razbrati ravno v njihovih novih kompozicijah, ki so se na sobotnem koncertu izmenjevale s starejšimi, predvsem tistimi z zadnjega samostojnega albuma Chimeric iz leta 2009.

Že Chimeric je poprej strogo kompozicijsko naravo odprl improvizacijskim tehnikam, ki so bile še vedno natančno umeščene v kompozicije, najnovejše skladbe pa v svojem silovitejšem valovanju dinamičnih eskapad in tihih delov reducirane zvočnosti še bolj rahljajo prostor za toplejše, poslušalcu prijaznejše zvoke. Ravno s tem se je še jasneje povečala elastičnost napetosti, ki ji je bilo mogoče v glasbi Radian že slediti, še več, ki je bila nekako že od samih začetkov v ustvarjanju skupine inherentno prisotna. Bolj žametno zveneči drobci harmoničnih hitro prepoznavnih obrazcev so v arhitektonsko jasni matrici v nasprotju z mestoma kot cent težkimi doomerskimi riffi še bolj poglabljali razkorak med vseskozi prisotno željo poslušalstva po vzletu in obdržanju obeta končne katarzičnosti ter njenim vsakič znova presenetljivim kolapsom. Kompozicije so bile tako vztrajno sunkovito prekinjane z novimi takti nežnih vijačenj in šumenj, ki so se z bolečo zarezo zopet prelevili v glasen in rezek drnec, znotraj katerega se je razen ostrega perkusivnega jedra izgubila skorajda vsakršna reminiscenca na prejšnja kitarska izvajanja. S tem se je ta napetost, široka globel do poslušalca, še razširjala in kljub nekaterim rahlo zamaknjenim štartom, ki jih je mogoče interpretirati kot odraz še ne do konca izpiljenih izvedb kompozicij, so Radian pred nami stali ravno tako ali še bolj radianovski kot kdajkoli prej. Le da se, kakor to vidi recenzent dogodka, v novem glasbenem kontekstu njihove muzikalne silnice ne bodo vzpostavljale zgolj na prvotni relaciji šum, ritem in domačna nedomačnost kitarskega zvena, temveč se bodo še siloviteje diferencirale znotraj splošnih kitarskih žanrskih obrazcev, s tem pa še močneje burile valove na površini poslušalčevih pričakovanj. Da bi slišali, kako točno bo to zvenelo na albumu, pa bomo morali počakati do naslednje jeseni, ko se pri bendovih starih znancih Thrill Jockey obeta nova izdaja neumestljivega troedinega megalomana Radian.