Klub Cankarjevega doma, 17. 12. 2015

Mazurkov projekt Black Cube SP je v spletnem pisanju dobil precej prelomne razsežnosti. Na eni strani je nastal eksplicitno pod vtisom osebne Robove izgube in je tako lahko izvir različnih interpretacij, ki se osredinjajo na pridevnik 'osebno'. Na drugi strani pa je obveljal za Robovo najbolj strastno delo doslej. Vsekakor pa je včerajšnja koncertna izvedba bolj kot osebne tragedije pričakovano izpostavila kolektivno muziciranje, ki je ob Mazurkovi 50-letnici na oder spravila ne le eno, pač pa dve njegovi zasedbi.

Polni naslov včerajšnjega koncerta se je torej glasil Black Cube SP / Sao Paulo Underground. Koncertna Black Cube je s šestih okleščena na štiri člane, kar nominalno pomeni grupo Sao Paulo Underground in Thomas Rohrer, mojster brazilskih gosli rabeca. Dejansko pa je koncert potekel v duhu zadnjega izdelka širše zasedbe, ki v ozadje postavlja napetost med elektronskim in akustičnim, v ospredje pa skupinski zvok in dolge kompozicije z mehkimi prehodi med skladbami. Koncert je potekal praktično brez premorov med skladbami, v repertoar je bila zvezno vključena tu in tam tudi kakšna kompozicija Sao Paulo Undergrounda. Vse skupaj kot eno samo glasbeno praznovanje, ki je sicer večkrat zamenjalo smer, jasno nanizalo različne poudarke, a vendarle ostalo tudi povezano skozi celoten poldrugo uro dolg nastop.

V njem je zasedba prevzela ne toliko bendovskega zvok z definiranimi vlogami in instrumentalisti, ampak se je v duhu tudi preteklih novojazzovskih smeri razpela med petje, perkusivno barvanje, skupinsko muziciranje, fuzijo in redkejše, a ravno tako izpostavljene solistične vložke. Že v uvodu se je kompanija le previdno podala v skupinsko ritmično materijo, ki je kasneje dajala pogon enotnemu nastopu. Večznačno vlogo je odigral Thomas Rohrer, ki je v priložnostnih pihalskih duetih z Mazurkom odigral kar nekaj klezmerjaških harmonij, a je na nekoliko drugačne strune zapela njegova rabeca, s katero je zasedbi vsaj enkrat nekoliko zagodel in jo v daljšem solu z vpletanjem večznačnih tradicij prisilil, da je nekoliko zamenjala vižo. Ta pa je, nekoliko v odmiku od zvoka, ki ga sicer lahko pričakujemo od Mazurkovih zasedb, izginjala in se vračala skozi skupinsko muziciranje in predvsem daljše kompozicije, odete v perkusivne in vokalne napeve. Slednji so tudi prevladali, ko se je četverica poslovila in v krajšem dodatku vrnila na oder, nekako v maniri neskončne glasbe, ki se nadaljuje v zaodrju in v odnosu do katere je bil sam koncert le kot nekakšen odlomek. Končni učinek koncerta Black Cube oziroma Sao Paulo se je od kompleksnosti kompozicij, ki so nastopu dajale snov, pomaknil precej bolj v smer enovitega, transoidnega in plesnega.