Menza pri Koritu, 7. 6. 2013

Nedavno izdajo prvenca jazzovskega benda Rok Zalokar Trio, ki so ga pod naslovom Vol. 1 izdali pri hišni založbi vašega najljubšega radia, je minuli petek v Menzi pri Koritu pospremil še tako imenovan »promocijski koncert«. Karkoli pač to že pomeni, saj se je trio suvereno predstavil v precej drugačni luči od te, ki bi se je človek nadejal z ozirom na njihov resnično fenomenalen album. Čeravno tam svoj glasbeni izraz precej široko pnejo po registrih jazzovskega jezika, se njihova zmes memorabilnih, z rockovsko senzibilnostjo stvarjenih klavirskih melodij, ter mešanja atmosferskih pasaž z bolj klasično jazzovskim drobljenjem, dokaj dosledno drži zvočne zaokroženosti. V glavnem smo na terenu kakih The Bad Plus, ki se hočeš nočeš še največkrat pojavijo kot asociacija k njihovi verziji klavirskega jazz tria, občasno pa se z izrazito električnimi klaviaturami nekaj desetletij vzvratno tudi resno zagroova in zajazzrocka. Hudo zanimiva in za naš prostor skoraj pionirska zadeva torej, in nedavno iz spleta pretočen album je bilo že iz rišpekta treba nabaviti tudi fizično.

Ob začetku nastopa, ki se je dogodil pred malim, kak poldrugi ducat duš velikim občestvom, so vsebinsko oziroma aluzivno nevtralen naslov albuma obrazložili kot posledico tega, da za njim pač ni koncepta. Zdelo se je nekoliko naivno, in šele nadaljevanje špila je izkazalo smisel teh besed. Napram navidezni estetski enotnosti albuma je bil namreč idiomatski sestav koncertne interpretacije skladb iz albuma totalna eklektika, v kateri smo po uvodnem komadu Liberte, ki se je še držal zvoka, ki bi ga lahko ekstrapoliral iz označbe klavirski trio, lahko slišali celo paleto prepletenih glasbenih jezikov in patosov. Klasični funk je v istem komadu lahko zaružil v epsko jazzrockovsko pasažo, lirično klavirsko vinjeto pa je zlahka zaneslo v čustven crescendo, ki bi se dobro obnesel v bilokaterem postrockerskem nastopu. Ko je pianist in skladatelj Rok Zalokar torej govoril o odsotnosti koncepta, se je pravzaprav nanašal na izrazito mladostno igrivost in iskanje oziroma raziskovanje tega, kaj vse si lahko v takšni postavi in znanju lahko privoščijo in izvedejo. Občutek je bil celo tak, kot da trio razkazuje svoje poznavanje in obvladovanje vse te vrste žanrov in idiomov.         

Navkljub precejšnji odrski kilometrini so se na odru sicer zdeli nekoliko sramežljivi, a so s tem še toliko bolj akcentuirali svojo glasbeno samozavest in celo ambicioznost, ki je govorila tako iz zasnove kot izvedbe komadov. Ti so samosvoja zadeva, nič kaj klasična za domač glasbeni prostor komponiranega jazza, ki svetlim izjemam ter dobrim glasbenikom navkljub redko zapušča sorazmerno ozko začrtane jezike in oblike. Nasprotno so kompozicije Rok Zalokar Tria nepredvidljive in transžanrske, eklektiki navkljub pa ne tudi pastišne in klišejske. Zastavljene so velikopotezno, in tekom posameznih skladb se navadno zvrsti cela serija zvočnih dogodkov ter variacij. Ena zanimivejših metod gradnje skladb so abruptni dinamični in idiomatski prelomi, s katerimi so večkrat posamezne teme zapeljali v povsem druge registre. Skozi te često epske momente je kako kontemplativno, skoraj klasicistično temo lahko kot v lomu valov zaneslo v razmehčano psihadelijo ali progrockersko dirjajočo kompleksnost. 

Takšne erupcije ter nekatere bolj jazzovske pasaže, recimo res fenomenalno komunikacijo med Zalokarjevimi klaviaturami in bobni Jožeta Cesarja, ki sta se občasno skoraj dobesedno zlivala en v drugega in spet nazaj, so povezovala repetitivna, včasih nekam brezciljna zvočna močvirja, v katerih je za hrbtenico in gušt skrbel predvsem električni bas Dejana Hudoklina. V teh se je sam inštrument zdel tudi najbolj avtohton, saj je v drugih kontekstih njegov zven in tudi izrazito nebopovsko osnovan način igre manj pogosta tvarina jazzovske muzike. Morda bi bilo moč njegove rock akorde nekoliko bolj organsko vsaditi v nekatere sekvence glasbe, kjer so bobni bolj kot z basom komunicirali s klaviaturami, a se postavlja vprašanje, ali bi bilo takšno razbitje forme sploh potrebno nivelizirati. Bolj na mestu je opozoriti na elektronsko plat muzike, saj si Zalokar v podlago svojih klaviatur spušča sintovske linije, ki pa nekoliko klišejsko neartikulirane skrbijo za določeno, resda efektivno atmosferskost, a bi primerno obdelane in vodene še neprimerno bolj doprinesle k večrazsežnosti porajajoče se glasbe. Temu se sicer ne more reči kritika, nemara kvečjemu sugestija. Če sem kot poslušalec že zaznal kako odsotnost, je bila to precej redko posejana improvizacija in bolj svoboden pobeg kompozicijam, ki so  vsaj na videz precej trdno usmerjale posamezne skladbe. Nekaj bi bilo treba reči tudi o zvoku, ki je bil precej zabrisan ter mestoma težko berljiv, a je težko reči, ali so bili na delu efekti, ki sta jih izdatno uporabljala pianist in basist, ali pa morda samo ozvočenje nastopa. 

Trio je po neki tihi komunikaciji s publiko začel še bis, ki se je končno le zdel kot scela improvizirana muzika, a je moral vaš recenzent po sili razmer žal predčasno oditi in ni mogel preveriti, kako bi se bend obdržal skupaj tudi na suho. A taistega recenzenta je, podobno kot plošča, Rok Zalokar Trio tudi v živo hudo navdušil in prav veselje je vedeti, da gre za res mlad bend, ki ima pred seboj nemara še ploščke Vol. 2, 3 in tako dalje, pa seveda spremljajoče nastope in kakopak nemalo let časa za obsežen razvoj in rafiniranje svoje zvočne vizije in njene izvedbe. Ta je že sedaj izredno karakterna, simpatično frivolna, tudi izven domačega prostora dostojno izvirna in predvsem izredno odprta za res raznovrstne korake naprej.