Galerija ŠKUC, 9. 10. 2017

Ropotarnica, koncertni cikel, ki se v Galeriji Škuc odvija že tretje leto, kot sami pravijo, išče svojo novo identiteto v sedanjosti s tem, da obuja tudi nekaj tiste iz preteklosti. Do sedaj so galerijski prostor zvočno polnili predvsem vidnejši slovenski, v tem kontekstu bolj eksperimentalni izvajalci, kot sta Vid in Jošt Drašler, pa BRGS, Vitja Balžalorsky, Zlatko Kaučič in drugi, v goste pa sta prišla tudi Jean-Francois Laporte in Andrea Gulli. Slednja sta zvočne nastope izvajala predvsem z elektronskimi zvočili in tudi minuli ponedeljek je Ropotarnica raziskovanje lastne identitete v svoji že petnajsti ediciji nadaljevala v podobni maniri, pod taktirko Aleša Hienga oziroma Zergona.

Siceršnji član kolektiva Synaptic v svojih live nastopih uporablja zavidljiv spisek mašinerije, med katerim v oči in ušesa najbolj zbodejo modularni sintetizator zvoka, ritem mašina in generator semplov. Slednja navidez kaotično zložena oprema je okupirala celotno površino mize, prav vsak izmed kosov pa se je znotraj scenosleda Zergonovega nastopa izkazal kot uporaben in za celotno zvočno sliko celo ključen element.

Ob počasnem dviganju jakosti zvoka je lažje osvetljena galerijska sobana začela doneti nekaj minut po deveti, ko so močno reverbirani zvočni elementi v svojo družbo potrpežljivo sprejemali spremljavo hrušča. Zelo hitro je prostor skorajda v celoti zapolnila sedeča publika, ki je svoje odobravanje kazala s počasi in v ritmu majajočimi se glavami. Dinamika seta se je po uvodnem delu dodatno razvijala, ambientalno eksperimentalne tone so začeli dopolnjevati Machinedrum tolkalski elementi. Skozi ves set so bili ti v drugačnem taktu kot denimo modularni sistem ali semplani terenski posnetki. Slednji so v kombinaciji s tesnobnimi zvočnostmi modularnega sistema morda koga v publiki postavljali v položaj nelagodja, a hkrati prav gotovo tudi dvigovali raven zanimanja in sledenja progresiji zvoka.

Pozornost je namreč nase vlekel prav vsak izmed treh glavnih izvorov zvoka – modularni sintetizator s svojim venomer zanimivim vzorcem, ritem mašina z off-beat dinamiko in celostno zvočno sliko dopolnjujoči ambientalnejši elementi. Zergon se je skozi zvočno kuliso gibal precej umirjeno, s popolno kontrolo nad sistemom, ko je bila vsaka sprememba osmišljena in je imela čas, da primerno zadiha. Progresijo seta so narekovali predvsem neprekinjeno spreminjajoči se vzorci, ki so na vrhuncu prejeli drzno spremljavo kislih 303 bas linij, slednje pa se je nato spet v počasni maniri in s kot v uvodu vse bolj reverbiranimi zveni umirjalo, vse dokler male galerije ni prežel aplavz publike.

Pohvaliti gre torej Zergonov pristop k ustvarjanju živih setov. Le mesec nazaj nam je denimo v sklopu festivala od:vod v Klubu K4 ponudil precej bolj kontrastno zvočno sliko glede na slišano tokrat v Galeriji Škuc. Če je v štirki set kakopak deloval bolj funkcionalno in plesno, je ta v ponedeljek izpadel bolj koncertno oziroma galerijsko. In le malenkosti, kot so taktno sinhronizirani ali pač v ponedeljek namensko nesinhroniziranimi elementi, nam dajo vedeti, da Zergon s tovrstnimi detajli svoje sete premišljeno prilagaja prostoru in ne igra zgolj enega vnaprej natančno pripravljenega kosa.

Ponedeljkov enourni, skoraj do minute natančno izveden nastop se je zato izkazal kot izredno zanimiv in je vsaj v kontekstu Zergona kot izvajalca ponudil nekaj svežega. Zgolj s tehničnega vidika je bil morda edina točka spotike tokrat manko nizkotonskega zvočnika v Galeriji Škuc, ki bi nižjim frekvencam lahko zagotovil prepotreben udarec ob vsakem kicku, to pa bi le še dodatno obogatilo sicer dobro slišane višje in srednje frekvence. Ne glede na to smo bili v ponedeljek priča izredno prijetnemu večeru v galeriji na ljubljanskem Starem trgu.