Kulturni dom, Železniki, 23. 3. 2024

Na slovenski alternativni podzemni sceni zadnje mesece poslušamo o powerviolence renesansi in dolgo pričakovani mladi pank generaciji. Podmladka smo res veseli, a smo se prejšnji konec tedna odločili, da se spustimo v ruralno podzemlje, da vidimo, kako brcajo stari mački. V soboto, 23. marca, se je v Kulturnem domu Železniki odvil deveti koncertni dogodek Salve iz Avle, na katerem so nastopile tri slovenske metal zasedbe: melodični black death metal bend Divine Inferus, black metal zasedba Degress ter death metal in grindcore bend Dickles Tracy. Gre za cikel koncertov, ki se odvijajo v manjši dvorani zato, da vse skupaj poteka v intimnejšem vzdušju in da je prostor dodobra napolnjen, je pojasnil Robert Prezelj, organizator dogodka in član KD ROV Železniki. Isti kolektiv organizira tudi kultni poletni pankerski festival Krawal.

Da je Slovenija majhna, razveseljuje marsikaterega glasbenega navdušenca, nobena pot namreč ni predolga za obisk dobrega koncerta v manjšem mestu. Tako smo se iz Postojne odpeljali v Železnike prav takrat, ko je po državi klestila najhujša marčevska nevihta. Apokaliptično vreme je daleč najprimernejše za metalski koncert, podiranje obcestnih dreves, ko se voziš mimo, pričara svojevrstno izkušnjo. Voznik v avtu pred nami se je zbal za življenje, kajti počasi, res počasi se je prebijal čez ovinke, mi pa smo se zbali, da bomo zamudili prvi bend.

In res smo zamudili začetek idrijskih melodičnih blackmetalcev Divine Inferus, toda k sreči zgolj prvi komad. Štiričlanska zasedba skupaj igra pet let, kar se je tudi poznalo. Koncert je bil suveren, fantje obvladajo izbrane inštrumente in tudi zvok je bil dober. Za bobni je sedel Tjan Gostiša, po basu je brenkal Rok Kalister, za kitaro in vokale je poskrbel Januš Rupnik, za drugo kitaro in backvokal pa Hector Ruvacalba.

Divine Inferus so bili uigrani, komadi pa razgibani. V avli so se začele premikati prve vratne mišice, publika je s plesom glav pokazala, da se dobro odziva na glasbo. Prva doza metala je trajala dobre pol ure, obiskovalci smo bili ogreti in pripravljeni na preostanek večera. Med pavzo je nastopil čas za najboljši del koncertov v manjših slovenskih krajih, spoznavanje prijaznih lokalnih ljudi, ki obiskovalce sprejmejo in z njimi delijo lokalne anekdote.

Drugi so bili na vrsti Degress. Potožili so, da bi se res radi otresli oznake crusterjev, ker gre za tri sceni dobro poznane metalske mačke. Kitaro upravlja Lev Calvitum, bas Ravbar Commando, bobne in vokal pa Veprous. Tudi Degress so izkazali uigranost. Odšpilali so celo plato Mitraljezus, ki jo preigravajo že leto in pol. Bobnar in vokalist je med komadi nagovarjal publiko ter zbijal šale in zasedbo vsakič predstavil kot drug bend, seveda z lokalnimi forami, pri čemer je bilo lepo videti intimno povezavo med nastopajočimi in obiskovalci. S šalami se je tudi opravičeval, ker so mu palčke nenehno letele iz rok. Nastopijo pač tudi takšni dnevi. Zmotilo nas je le, da je bil bas preglasen, ker tako kitara ni prišla do izraza, a smo vseeno lahko uživali v starošolskem black metalu.

Dogodek so sklenili deathmetalci in grindkorovci Dickles Tracy, bili so tudi razlog, da smo se pripeljali tako daleč. Praznovali so dva mejnika v svojem obstoju. V taistem prostoru, le da v sosednji dvorani, so imeli svoj prvi koncert daljnega leta 1997, tokrat pa so prvič nastopili kot štiričlanska zasedba. Omemba Dickless Tracy zagotovo mnogim vzbudi različne asociacije. Nekateri se jih spomnijo kot bratskega dua, spet drugi kot tria, od zdaj naprej pa imajo tudi vokalista. Basista Jerneja Rejca smo z užitkom opazovali, kako so mu prsti lahkotno poplesavali po basovskem vratu in strunah, kitarist in backvokalist Tomi Cepanec – Cepo pa se je izkazal za enega najbolj tekočih govorcev na sceni. Za bobni je sedel radijski sodelavec Ivan Cepanec – Tegla, ki je zvočni prostor z neusmiljenim udrihanjem zapolnil takoj, ko se je začel ogrevati, vlogo novega vokalista pa je prevzel Vid Fekonja. 

Spremembe so lahko zahtevne, in čeprav smo bili iz preteklosti vajeni Cepovega vokala, je Fekonja občinstvo prepričal s prvimi kriki. Po koncu prvega komada smo se v množici spogledali med seboj in se strinjali, da Fekonja zveni kot George »Corpsegrinder« Fisher, pevec zasedbe Cannibal Corpse. Omeniti moramo tudi koncertno kilometrino, ki so jo že pretekli Dickless Tracy in se je na koncertu tudi pokazala. Nastopili so uigrano, natančno, samozavestno, in kljub očitni začetniški tremi se je Fekonja med koncertom sprostil in hedbengal s publiko. Do sedaj je recenzentka bend ujela na bolj pankerskih in grajnderskih koncertih in opazila, da imajo Dickless Tracy velik razpon žanrsko različno obarvanih komadov, izbor katerih lahko tudi prilagodijo publiki – tokrat so bili na vrsti bolj metalski zvoki.

Koncert se je zaključil zgodaj, kar je značilno za klubsko sceno v manjših krajih, treba je namreč ohranjati dobre medsosedske odnose. Koncert starešin je bil fina sobotna popestritev, zato priporočamo, da – ko boste naslednjič med poslušanjem našega Mestnega napovednika potožili, da bi šli na koncert, a je ta predaleč – dovolite misli, naj se spelje, vi pa se raje odpeljite onkraj ljubljanske kotline in podprite lokalne scene.

Hedbengala je vajenka Nika.

METAAAAAL!

Društvo ROV Železniki, Salve iz Avle #9

Dickless Tracy Bandcamp

Degress Bandcamp

Divine Inferus Bandcamp